•
Po đoli pa še mal
Ponedeljek. Ta najbolj bedni dan v tednu … ki pa se niti ni iztekel tako bedno.
Da naštejem najprej slabe stvari:
- Bina mi je pred nosom vzela zadnjo sirovo štručko v trgovini (dokler ni ugotovila, da jih jaz jem vsak dan, jih ni nikoli kupila),
- bila sem brez domače naloge (opravičilo: popolnoma zaposlen vikend),
- dobila sem menstruacijo,
- dolgčas,
- pri pouku se je začelo popolnoma zaresno delo,
- napovedali so že prve kontrolne.
Pa še dobre stvari:
+ med preoblačenjem za telovadbo sem ugotovila da ima Bina precej celulita,
+ kupila sem polnozrnato štručko, ki je bila prav dobra sprememba,
+ prfoksa mi je pogledala skozi prste pri domači nalogi, ker sem nova na šoli (uradno opravičilo: nisem še dobila ustreznega delovnega zvezka),
+ Art me je povabil na pijačo,
+ Luka me je povabil na pijačo,
+ Sošolke so me povabile na pijačo.
Torej – s kom naj grem na pijačo, to je zdaj vprašanje! Ha-ha. Mislim da je odgovor znan. Art! Če se bo izkazalo, da se zadnjič ni pretvarjal in je v resnici tako kul, potem … hmmm…
Po pouku me je čakal pred šolo.
»Greva v Paba?« sem avtomatsko vprašala, ker na tej šoli itak nihče ne hoti drugam.
»Ne bodi smešna!« Pomignil mi je, naj grem za njim. Iz žepa je potegnil ključe in odklenil nek avto. Saj ne da mi avtomobili kaj pomenijo, ker jih itak ne ločim drugače kot po barvah, ampak v tistem trenutku so se mi zasvetile oči. Stvarca mi je bila izredno všeč.
Art mi je odprl vrata na sopotnikovi strani in sedla sem. Odpeljal me je ven iz mesta in čez čas sva se ustavila v manjšem kraju. Sprehodila sva se do nekoliko bolj zakotnega lokala, ki pa je bil zelo prijeten.
»Zakaj sva prišla vse do sem?«
»Ker nočem, da greva tja kamor greš lahko z vsem.«
Preprost odgovor. Všeč mi je bil – pa ne samo odgovor.
Zmenek (saj je to zmenek?) se je nadaljeval precej cukrasto. Art je obema naročil ledeno čokolado s smetano (s čimer ni niti za milimeter zgrešil mojega okusa).
»Mislim, da pijača malo ne ustreza okoliščinam.«
»Nikakor! Čokolada je odlična.« Nisem mogla skriti mojega navdušenja.
»Ne vem no … ob tebi in čokoladi bom dobil še sladkorno.« Nasmehnil se je – božansko! Pomislila sem, da bi ob tem nasmehu tudi jaz bolj rabila kakšno limonado ali pa sok iz grenivk.
»Daj, povej mi kaj o sebi.«
»Ni kaj povedati.« Dejansko mi ni prišlo na pamet nič, kar bi lahko delila z njim.
»Za začetek mi povej, kateri šampon uporabljaš.« Pogladil me je po celi dolžini dolgih svetlih las. »Čudovito mehki so.«
Ponedeljek se je iztekel več kot uspešno. Artu sem všeč, čeprav dvomim, da bi mu bila tudi v moji pravi podobi z all-starkami in podobnim.
Novo dejstvo: torek je slabši dan od ponedeljka. Zakaj?
…
Po pouku me je Jan počakal kar v garderobi in takoj začel: »Ej, od kar sem te spoznal me že muči nekaj.«
»Povej.«
»Zakaj si imela rizle pri sebi? Si zvijaš tobak, ali tudi kaj drugega.«
Nekaj časa sem bila tiho, nato pa se odločila, da njemu že lahko povem, ker 100% ni nič boljši od mene: »Tudi kaj drugega.«
»Potem te povabim na đolo.«
»Zdaj.«
»Zakaj pa ne?«
Pozabila sem, da bi se morala dobiti z Urošem in privolila. Šla sva ven iz šole in Jan je iz škatlice cigaret West silver 100s (za ne poznavalce: ta škatlica je nekoliko daljša od običajne, saj vsebuje daljše čike) vzel že zvito đolo.
»Hej, greva drugam!«
»Te je strah, da te bo kdo videl?«
»Ja, nekateri se poskušamo obdržati na dobrem glasu.«
Prijel me je za roko in odšla malo naprej od šole v majhen gozdiček. »Bo tu v redu?«
Pokimala sem in on je prižgal đolo. Nekajkrat je potegnil in jo dal meni, jaz pa sem storila enako. Tako sva si jo menjala do konca.
»No, pa si mi vrnil polovico rizle.«
»Hej, saj je bila trava moja!«
»Pa? Zmenila sva se le, da mi vrneš rizlo.«
»Aha … ti bi še eno?«
Nagajivo sem se nasmehnila.
»Jaz pa sem te imel za začetnico!«
»No, saj ni treba zdaj. Ups, saj res, jaz sem itak zmenjena z Urošem. Sori, moram it, se vidiva pri naslednji polovici rizle!« Odhitela sem do Paba kjer me je Uroš že čakal. »Kje si hodila tako dolgo? Čakal sem te že pred šolo.«
»Oprosti malo sem se zadržala. Daj, greva nekaj spit, grozno sem žejna!«
»Nina, poglej me!«
Zmedeno sem ga pogledala.
»Fak! Ej, ajde, moram it.« Kar se da hitro se je usedel na kolo in se odpeljal.
V tistem trenutku mi ni bilo nič jasno. Hotela sem it domov, a je bila žeja prevelika. Sama sem šla v Paba in si naročila deci jabolčnega soka in dva deci vode. Skoraj cel kozarec sem spila na eks, prižgala en čik, popila do konca, plačala in šla. Ves čas sem razmišljala o Tomu in o Urošu. Ko sem bila pred blokom, mi je zazvonil telefon. Bil je Uroš.
»Ja?«
»Nina, sori. Tega res nisem pričakoval. Ti drugič razložim. Čav.« Odložil je še preden sem uspela kaj reči. Potem sem ga klicala nazaj, a se ni javil.
Naslednji dan se Uroš ni želel pogovarjati z mano, celo pogledom se je izmikal. Sošolke so me spraševale, kaj je narobe, vendar nisem odgovorila. Vse so mislile, da sva v tem tednu že postala par, ker sva vsako popoldne tičala skupaj. Res je, da sva se nenavadno hitro ujela, a o kakšni zaljubljenosti res ne morem govoriti … vsaj ne z moje strani.
Najino ignoriranje pa je izkoristila Bina in se Urošu na vsakemu koraku nastavljala in ga ugovarjala. Očitno je mislila, da bom ljubosumna. Pa nisem bila. Le Uroš se mi je smilil, ker sem videla kako mu gre na živce.
Po pouku sem sedela pred šolo in kadila. Prišel je Maki in mi očitajoče rekel: »Kaj si naredila mojemu bratrancu? Cel dan je že tiho in očitno se izogiba tebe.«
»Tudi jaz bi rada vedela, kaj je narobe.«
»Ah, ženske …« In je šel.
Kriza, sem si mislila, pa tako dobro sva se razumela.
»Nina, greš zraven?« Prišel je Jan in za njim nek tip.
Hmmm, slab dan je bil, torej … »Ja!«
Ponovno smo šli v tisti gozdiček. Jan mi je predstavil svojega frenda Petra, ki je najbolj preklast tip kar sem jih kdaj videla. Med tem, ko smo si v krogu podajali đolo, sta klepetala kot da me ji zraven.
»Kje si pa njo staknil?« je rekel Janu.
»Enkrat mi je posodila rizlo.«
»Taka huda bejba pa prži …« Peter je zmajal z glavo.
»Jaz se ne pritožujem. Imam vsaj hudo družbo.«
»Še vedno sem tukaj,« sem rekla z nekoliko zaprtim glasom, saj sem imela v pljučih še dim.
»Sori.«
Po nekaj minutah je Peter šel in ostala sva sama. Sama sva … v trebuhu me je nekaj zaščemelo.
»No, pa sva sama,« je kot odmev mojim mislim ponovil Jan. »Bi še eno?«
»Lahko.«
Sedla sva kar na tla, saj je bila trava čista ter suha in Jan je z izjemno hitrostjo zvil novo. V petih minutah je ni bilo več, jaz pa sem čutila vedno hujšo žejo in utrujenost. Legla sva.
»Dobra družba si,« je počasi rekel, »ne težiš mi z brezzveznim blebetanjem.«
»Mhm.«
Bila sva tiho kakih 15 minut, dokler se nisem odločila, da grem domov.
»Daj ostani še malo,« me je prosil.
»Ne, grem. Dolgčas mi je.« Želela sem se pobrati s tal, pa me je prijel za roko, potegnil k sebi in poljubil naravnost na usta. Nisem sem mu uprla, nisem se umaknila, pravzaprav sem mu vrnila poljub. Umaknil se je. »Ti je še dolgčas?«
»Ne!« Potegnila sem ga nazaj k sebi.
Domov sem prišla čez kakšno uro – nasmejana do ušes in popolnoma zelena od valjanja po travi. Takoj sem se slekla in odšla pod tuš. Pojma nimam, kako dolgo sem bila tam, ves čas sem razmišljala le o njem: Zakaj sem sploh to naredila? Saj ni nič posebnega … okej, priznam, je nekaj posebnega. Ima zelene oči in svetle kratke lase. Sem ravnokar razmišljala o barvi oči?! O joj, pa saj tega nisem opazila nikoli prej na nikomur … ampak kaj ko ima res lepe oči. In nežne roke, čeprav na pogled izgledajo močne. Ampak, kaj je pravzaprav Tisto, kar me je tako pritegnilo? Mogoče skupen hobi (= uničevanje đol), ali pa njegov odnos, ki je tako podoben mojemu – vseeno mi je! – čeprav ga jaz želim prekriti …Ja! Všeč mi je njegova odkritost. Vendar ga pa niti ne poznam. Pojma nimam kaj počne, ko ni z mano.
Ko sem se vrnila izpod tuša, nisem več zdržala. Morala sem vedeti, zakaj me je kar tako poljubil. Približno 20 minut sem pisala par najbolj glupih besed: Škoda, da se je vse zgodilo pod vplivom trave.
V trenutku, ko sem poslala SMS, sem se začela s telefonom butati v čelo – ker sem tako zabita! Kdo pa še pošlje tako sporočilo?! In to tipu, ki mu na čelu piše: Zajebancija.
Ko je zapiskal mobitel v opozorilo za novo sporočilo, sem se tako prestrašila, da mi je skoraj padel na tla. Prebrala sem: Oj! Bal sem se, da je kaj narobe, ker si po tem tako hitro šla. Ej, mogoče pa bi se zgodilo tudi brez.
Mogoče! Tip je napisal mogoče! Bila sem jezna. Res nisem vedela, na kakšen način si je on razlagal vse skupaj. Odločila sem se, da mu ne pošljem niti enega SMS-a več in odprla zvezek za slovenščino, da bi napisala spis, ki je bil za domačo nalogo. Običajno mi to ni delalo nobenih težav, tistikrat pa se nikakor nisem mogla zbrati. On je kriv!
Zjutraj sem šla v šolo bolj zgodaj kot ponavadi, saj nisem mogla več spat in v garderobi končno napisala spis.
Prišel je Jan. Zavil je v garderobo poleg naše. Preobul se je in odšel. Ni me opazil. Sicer ga pa pred tem tudi jaz nisem. Sploh nisem vedela, da imava tako blizu garderobi, kar pomeni da je v istem letniku. Ko sem šla po hodniku do učilnice, sem ga videla kako se naslanja na steno in se pogovarjal z neko punco, verjetno fazanko. Pogovor ni bil videti preveč prijateljski: ona ga je držala za bok, on pa se je s prsti sprehajal po njenem vratu. Kreten!
Odhitela sem v razred in za seboj zaprla vrata. Sošolke so me začudeno pogledale. Zamahnila sem z roko, češ da ni nič in sedla na moje običajno mesto poleg Ule. V meni pa se je odvijal pravi boj, kot da bi se prerekala sama s sabo: Zakaj to dela? – Saj lahko. – Ampak včeraj me je poljubil. – Tudi jaz sem jih poljubila veliko, pa ni nič pomenilo. – Ampak tak poljub mora nekaj pomeniti. – Očitno le zabavo. – Moram ga vprašati! – Ne, pusti ga! – Če pa je napisal, da bi se mogoče zgodilo tudi, če ne bi bil zblojen. – Ženskar je! – Morda pa je bila vseeno le prijateljica. – Veš da to ni res. – Ampak ne more biti naslednji dan kar tako z drugo. – Očitno je lahko. Tudi jaz sem bila.
Najbolje bo, da pozabim. Razmišljati moram o nečem drugem … Zakaj me Uroš še kar ignorira? Zakaj ne morem misliti na nekaj kar NI moškega spola?
»Lati.« sem zaslišal od nekje daleč. »Lati!« Ups, pa saj to sem jaz. Šla sem pred tablo. Prfoksa za matematiko me je gledala z napol priprtimi očmi. »Tako, ker med mojo uro zijaš skozi okno in ne slediš snovi, si ravnokar vprašana za oceno. Poleg tega pa letos še nisi naredila nobene domače naloge.«
Pokimala sem. Nalog za matematiko se mi nikoli ni dalo delat.
»In nič ti ne pomaga to, da si novinka, Lati … Nina Lati.«
Ponovno sem pokimala in videla, kako privoščljivo me gleda Bina.
Prfoksa je še bolj priprla oči in z veliko hitrostjo brskala po učbeniku, da bi našla kaj primerno težkega. »Tako, pa poglejva kotne funkcije. Izračunaj kot β, če je …«
Oddahnilo se mi je. Snov smo obravnavali že lansko leto, ko smo imeli zares strogo prfokso, zato sem stvar obvladala. Nalogo sem rešila zelo hitro. Prfoksa je gledala v tablo in stiskala ustnice. »Dobro,« je končno rekla, »kaj pa ta primer …«
Tudi to nalogo sem rešila brez težav in odšla nazaj na svoje mesto s odlično oceno v redovalnici. Mimogrede sem se še zmagovalno nasmehnila Bini.
Ula me je potrepljala po rami. »Zakon, stara, nisem vedela, da tako obvladaš to sranje.«
Uli matematika nikakor ne gre, zelo pa je dobra pri telovadbi in angleščini. Punca je na videz precej divja in zato nepriljubljena. Ima uhan v jeziku ter v popku, kratke živo rdeče lase, za nekaj odtenkov temnejšo polt in tatu škorpijona na lopatici, kitajske črke na gležnju ter črtno kodo na vratu. Očitno je ne ganejo vse kritike glede njenega videza, saj nosi premajhne tope in tako še dodatno razkazuje tatu na lopatici ter uhan v popku. Včasih jo prav občudujem, kako lahko ignorira vse zlobne opazke od tako imenovanih barbik. Prav tako pa je ona edina oseba v razredu, ki ve da nimam namena nehat kadit in ve, da sem se nekajkrat dobila z Janom – čudežno ni imela nobenih pripomb in je celo rekla, da se nekje v njem skriva dober in čustven tip. Zanimivo ...
Po pouku sem sedela pred šolo v upanju, da pride na čik (tega si seveda nisem priznala).
Zaslišala sem znan glas: »Greš na kavo?« Približal se mi je od zadaj in me prijel za ramo.
»Zakaj vedno rečeš, če grem na kavo, potem pa nikoli ne pijeva kave?«
»Kaj pa vem … tako se pač reče.«
Tako sva šla z Urošem ''na kavo'', pila pa sva jagodni sok. Ravno prav je prišel, da sem malo nehala razmišljati o Janu.
»Mi boš razložil, kaj je bilo tisto takrat? Zakaj si me dva dni ignoriral?«
»Bom, če obljubiš, da boš tiho.«
»Častna!«
Malo se je obotavljal potem pa začel: »Veš, trenutno živim pri Makiju z razlogom. V prejšnjih letih, ko sem hodil v šolo v Ljubljano, sem zašel v slabo družbo, naredili smo marsikatero pizdarijo in zašli kar precej s prave poti. Letos poleti sta se starša odločila, da tako ne gre več in me poslala k teti na samotno kmetijo. Tako sem se odvadil vsega vključno s cigareti. Ker ju je skrbelo, da bo vse spet enako kot je bilo, ko se vrnem nazaj v šolo, sta me poslala sem in Makiju naročila, da mora skrbno paziti kje sem, s kom sem in kaj počnem. In ko sem včeraj videl tvoje oči in pogled, sem takoj vedel kaj je bilo. Dobesedno sem se te ustrašil, ker si me spomnila na vse, kar sem preživel in pustil za sabo.«
Ostala sem brez besed. Res si nisem mislila, da bi on lahko imel takšno divjo preteklost.
»Sem zdaj uničil svojo idealno podobo pri tebi?«
»Ne. Sem jaz tvojo?«
»Malo.«
»Oprosti. S čim se ti lahko odkupim?«
Zavzdihnil je. »Je že dobro. Samo pazi, da nikoli več ne prideš zblojena predme.«
Skozi vrata je stopil Art in me pozdravil: »Živjo! Se moram postaviti v vrsto?«
Zasmejala sem se: »Ne, to je le moj prijatelj Uroš. Uroš, to je Art.«
Fanta sta si pokimala.
»No, te pokličem kasneje. Upam, da ne boš več zasedena.« Art me je na kratko poljubil na lice in odšel, Uroš pa je postal kar zelen od zavisti.
»Kaj je bilo to?«
»Nič. Spoznala sem ga v nedeljo. Kul tip je, bila sva na drinki.« Ko bi se vsaj Jan tako obnašal do mene …
»In kaj sem zamudil v teh dveh dneh, ko se nisva pogovarjala?«
»Nič posebnega. Dolgčas je bil.« Zakaj lažem? »Kaj si ti delal?«
»Dolgočasil.«
Ne bom lagala! »Ali se je dovoljeno pogovarjati o travi?«
»Odvisno kaj.«
»No, včeraj sem bila spet na đoli.«
»S kom?«
»Z Janom.«
Ime mu ni povedalo nič. Ker ga ne pozna, ne more imeti takšne reakcije kot bi jo imele sošolke. »Torej?«
»Nič, bila sva tam … sama … in potem me je poljubil.« Zagledala sem se v mizo, kot da je na njej kaj zanimivega.
»Kar tako?«
»Ja. Ker je bil zblojen.«
»In kaj si naredila?«
»Nič.«
»Kako nič?«
»Nič. Točno to je problem.« Prižgala sem nov čik, čeprav sem enega ravno ugasnila.
»Zakaj?« V očeh se mu je videla razočaranost.
Skomignila sem z rameni. »Nekaj mi je veš na njem. Ne vem kaj. Ampak najhuje je, da se je danes on na hodniku objemal z drugo.«
»Pozabi ga!« To je na pol vzkliknil v nekakšnem olajšanju.
»Bom.« Ugotovila sem, da se tega res ne morem pogovarjati z njim, saj očitno on v meni vidi nekaj več, kot le prijateljico. Tišino je prekinilo zvonjenje mojega mobitela.
»Ja?«
»Nina! Prideš pred šolo?«
Kreten! Ta je pa res vedel, kdaj me mora poklicati. »Ja, že grem.«
Odložil je.
»Kam greš?« je takoj vprašal Uroš.
»Pred šolo. Jan me je klical.«
»Zakaj pa?«
»Moram mu povedati kar mu gre! Mora vedeti, da se z mano ne sme tako zajebavat.«
Uroš je pokimal. »Pametno.«
»Čav!« Denar za sok sem pustila na mizi od zapustila Paba. Prišla sem pred šolo. Jan je sedel tam kot ponavadi in kadil. Prišla sem do njega in ko sem že skoraj odprla usta da bi ga napizdila, je vstal in pritisnil svoje ustnice na moje. Kako so mehke … Potem pa sem se pomnila na tisto s hodnika in ga odrinila.
Bil je začuden: »Kaj je narobe?«
»Hmm… recimo tista druga!«
»Katera?«
»Dobro veš katera!« Postajala sem jezna.
»Ne vem. Misliš Evo ali Tanjo?«
O fak! Kaj ima že brez mene dve?!
»Daj no, Nina, zajebavam se. Povej, s katero misliš da sem?«
Zajela sme sapo. »Danes sem te videla z eno na hodniku. Božal si jo. Ni izgledalo ravno nedolžno.«
»To je bilo … kako bi rekel … izkoriščanje.«
Saj nisem vedela, ali je to dobro ali ne. »Za kaj?«
»Za kaj pa ponavadi tipi izkoriščajo punce?«
»Seks,« sem rekla, kot da je to nekaj najbolj običajnega.
»No ja … tako nekako. Ampak ni tako grozno kot je slišat.«
Prijela sem se za glavo. Nisem mogla verjet, da sem našla ravno njega.
»Greva.« Objel me je okoli pasu in šla sva proti najinemu običajnemu prostoru. Legla sva in kadila. Naenkrat se je nagnil nad mene in me gledal.
»Kaj je?«
»Nič.«
»Ne glej me tako. Nerodno mi je.«
»Nima ti biti kaj.« S prstom mi je šel od čela, preko nosu in ustnic pa do brade. Potem me je poljubil. Po glavi se mi je podilo cel kup razlogov zakaj tega ne bi smela početi, pa so se v nekaj trenutkih razkadili. »Ti je zdaj bolje, ko nisva zadeta?«
Božala sva se z rokami in jezikom. Bilo je tako … ne-romantično, ampak vseeno čudovito. Stvar bi verjetno ušla iz pod kontrole, če se ne bi pri odpenjanju kavbojk spomnila, da imam menstruacijo. Vse skupaj je bilo v trenutku pokvarjeno. Na obrazu se mu je videlo razočaranje. Po tem sva prižgala še en čik in se na hitro poslovila z nekaj poljubi. Nisem želela domov. Če bi bilo po moje, bi ležala tam z njim do zjutraj. Ura je bila okoli šestih, ko sem hodila proti domu – še vedno na pol v transu. Čudno sem se počutila, ker nisem vedela kaj naj si mislim. Res nisem vedela, ali misli resno, ali tudi mene samo izkorišča. Sicer pa na kakšno resno zvezo z njim niti nisem pomislila. In ne, ne bom se zaljubila …
Ob zvoku hupe sem prestrašeno poskočila in že sem imela na jeziku kup sočnih besed, ko je ta avto zavil v ulico pred mano in se ustavil tako, da je presekal mojo pot po pločniku proti domu. Vrata so se odprla in ven je stopil Art. Izgledal je kot maneken, ko je dvignil sončna očala na glavo in se široko nasmehnil. Na sebi je imel kavbojke in odpeto srajco – moje oči morale v trenutku postati zelo velike, saj sem želela s pogledom zaobjeti njegovo celo telo. Bil je idealen, popoln, tak kot iz revije. Za trenutek sem celo pozabila na Jana.
»Živjo!«
»Oj,« sem uspela izustiti in si hitro pogladila lase. Zagotovo nisem izgledala kaj prida, saj je mečkanje na travi moralo pustiti posledice.
»Ravno sem bil namenjen k tebi. Bi šla na pijačo?«
»Ne morem. Prišla sem iz treninga in grem domov.« Lagala sem.
»Kaj pa treniraš?«
»Odbojko.« Nisem vedela, če na tej šoli sploh imajo ekipo, zato sem dodala: »Še vedno v Ljubljani.«
»Okej. Potem pa kdaj drugič.« Odpeljal se je.
Žal mi je bilo, da sem morala zavrniti pijačo z najlepšimi trebušnimi mišicami kar sem jih videla, a ko sem doma videla, kako sem umazana po hrbtu, komolcih in riti, sem vedela, da sem ravnala prav.
Končno spet petek. Pouka imamo v petkih bolj malo, pa še to take glupe predmete kot so informatika pa telovadba.
Med urami sva se šli z Ulo štiri v vrsto, križce in krožce, potapljanje ladijc, reševali pa sva tudi sudoku. Sošolke so me čudno gledale, češ kako se lahko tako pogovarjam in zabavam ravno z njo. Slišala sem, kako naju je Bina opravljala in tudi, da sta naju Uroš ter Nina branila. Nisem se želela spuščati v debato.
Ko sem okoli dvanajstih stopila iz šole, me je skoraj kap. Z Artom se je v avto usedla Bina! Misel na to, da bi ona gledala njegove mišice in da bi jo crkljal kot je mene, me je spravila v slabo voljo. In da je bila slaba volja čisto zares in dokončno slaba, je Jan prišel iz šole s tisto fazanko objeto koli pasu. Šel je tako blizu mene, da bi me lahko pohodil. Pozdravila sem ga., on pa je rekel: »Čav,« ne da bi me pogledal. V tistem trenutku bi ga skoraj ubila s pogledom, ali pa s kakšnim kamnom, če ne bi ravno prišla ven Ula in Uroš.
»O moj bog, kako je TA ženska zabita!« je bil razburjen Uroš.
Ula je v eni sapi nadaljevala: »Do pred kratkim naju je prepričevala, kako si ti neumna in kura in ne vem kaj vse, po tem pa je pribila, da bo poskrbela, da te sošolke ne bodo marale, če bom pa jaz tvoja prijateljica, bo to doletelo tudi mene. Na koncu pa je rekla, in mislim, da jo to najbolj žre, da nikoli ne boš lepša od nje in da je Uroš grozno glup, ker je tvoj cucek.«
Uroš me je dregnil v ramo. »Res ti ni treba biti slabe volje zaradi nje.«
»Saj nisem.« Zavila sem z očmi. Kaj si o meni misli Bina, je bila moja zadnja skrb. Huje je bilo, da se je odpeljala z Artom in še huje, da ima Jan tisto svojo fazanko.
»Kaj pa je potem narobe?«
»Bistvo? - Jan.«
»Aha ... Ajde, gremo na kavo.« Obrnil se je v smeri Paba in jaz za njim. Ula nama ni sledila. »Hej, ti ne greš?« ji je rekel.
»Ne vem. Sem povabljena?«
»Seveda!«
V Pabu sem jima povedala še enkrat vse od začetka, čeprav sta nekaj v grobem že oba vedela. Uroš je le kimal, Ula pa me je nekoliko zaskrbljeno gledala.
»Point je torej, da sta imela nekaj brezzveznega in zdaj ima drugo?« je ponovil Uroš.
»Ja.«
»Čisto njemu podobno …« je zamrmrala Ula. »Boš videla, kmalu bo spet pri tebi in potem ga spet kar naenkrat ne bo. Ženskar je, poleg tega pa je že marsikatero vpeljal v čike in travo in to. On enostavno zna.«
»No, to zadnje mene ne skrbi. Ampak, zakaj si zadnjič rekla, da je ql tip, zdaj pa mu nisi ravno naklonjena?«
»Ker sem mislila, da je bilo vse skupaj tudi zate nekaj mimogrede. Očitno pa ni tako. Všeč ti je.«
»Ne, ne, ni mi … no, mogoče malo. Ampak drugače pa je le dobra družba in končno grem lahko z nekom na đolo, brez da nevzdržno pogrešam Toma. Samo, počutim se tako čudno. Nikoli ni nihče odšel z drugo pri tem, da bi lahko imel mene.« Tako, rekla sem. Do takrat si nisem priznala, da me ravno to najbolj živcira poleg tega, da ne vem zakaj to počne in kaj pravzaprav čuti do mene.
Ula se je zasmejala. »A to bo to … razlog za slabo voljo je tvoj ego! Veš, temu se reče karma – what goes around, comes around.«
»Ha-ha. Ni smešno. Nisem kriva, da sem bila včasih mala zloba.« Na obraz sem si nadela najbolj nedolžen izraz kar sem jih premogla.
»Mala zloba? Jaz bi temu rekel poosebljen hudič.«
Ula in Uroš sta se mi smejala in prav sta imela. Nikol mi ni bil noben dovolj všeč, da bi ga vzljubila. Menjanje fantov je bil moj hobi, prav tako uničevanje ega. Kako je že šlo: ''Ice is like a man's ego. Fun to crush.'' Jan pa mi je vse postavil na glavo. Še Art s svojim popolnim telesom, mi ni tako všeč, pa pojma nimam zakaj.
»Daj, pozabi na vse skupaj. Predobra oseba si zanj.« Ula me je spodbujajoče pogledala, kot da bi se pripravljala na svetovni rekord.
»Bom!« Bila sem trdno odločena. Nisem želela, da bi se on počutil zmagovalca, kot sem se jaz včasih. Nisem mu privoščila tega občutka. Plan: ignoriraj nazaj!
Nekako tako mi je zvečer preko MSN-ja svetovala tudi Maša. Že tako ima ona precej proti travi, še več pa proti moškemu spolu, ki ne zna pokazati kaj čuti, oz. še huje, ki kaže nekaj kar ne čuti … torej Jana ne mara. Nikakor! Verjetno bi se večini ljudi zdelo neumno, zakaj jo pravzaprav poslušam, če sva si tako različni … No, pa si nisva. Ona pa enostavno lažje presodi neko mojo situacijo, ker je ni doživela. Na vse skupaj gleda bolj z glavo, kot srcem.
Vikend. Spet ni Uroša … pogrešam ga … zato sem se že zjutraj odločila, da grem do Ule. Bila je presenečena, ko sem prišla, še posebej ker sem bila z motorjem. Skupaj sva se odpeljali v najbližji lokal in si naročili kavo.
»Kako si?«
»Dobro. Ti?«
»Tudi.«
Tišina. Počasi sva srkali pijačo.
»Kako je z Janom?«
»Pojma nimam. Nič mi ni pisal, nič ni klical. Briga me!«
»Tako je prav.« Pomežiknila mi je. »Kaj boš počela danes?«
»Pojma nimam. Dolgčas mi bo.«
»Enako.«
»Si že rešila tisti sudoku?«
»Ne, ta se ne imenuje peklenski kar tako.«
»Vem. Tudi meni še ni uspelo, vedno mi ena številka pride napačna.«
Pokimala je. »Vedno je tako.«
Zaspano sva sloneli na mizi
»Kako dolgo že imaš motor?«
»Naslednji mesec bo eno leto.«
»Si ga sama kupila?«
Joj, tema pogovora se je približevala moji meji. »Ne.«
»Starši?«
»Dobila sem ga od prijatelja.«
»Uauuu, ta mora bit pa res bogat.«
»Niti ne.«
»Zakaj pa ti ga je dal?«
Ostala sem tiho. »Ne bi o tem.«
»Je kaj narobe z njim.«
»Precej.«
»Kaj pa?«
»Ula, res ne bi o tem.« Vsakič ko sem povedala odgovor na to vprašanje, je grozno. Vsakič ko izgovorim tisto besedo, je kot da bi se zgodilo včeraj. Čas ni nič pomagal. Le kdo se je izmislil tisto neumnost, da čas zaceli vse rane?!
Ula je končno razumevajoče pokimala.
Nekaj časa sva še sedeli in čvekali nepomembne stvari, dokler me ni poklical Art.
»Ja?«
»Živjo, Nina, imaš danes kaj časa zame?«
Že sem mu hotela zabrusiti nekaj glede Bine, pa sem si premislila. »Ja imam. Čez pol ure?«
»Te poberem.«
»Okej. Čav.« Odložila sem.
»Kdo je bil?« je vprašala Ula.
»Art. Čez pol ure se dobiva, tako da moram it.«
»Čakaj malo! Art? Tisti Art?!« Bila je nekoliko šokirana.
»Ne vem katerega ti misliš.«
»Edini Art daleč na okoli je in verjetno najlepši Art na svetu. Srečnica!«
Zardela sem. »Daj no, ne pretiravaj. Saj ni nek zvezdnik ali pa kaj podobnega.«
»Ja je! Ima svojo rok skupino. On je vokalist in kitarist, piše besedila in sestavlja glasbo.«
Bila sem presenečena. Tega mi nikoli ni omenil. »Si prepričana, da misliva istega Arta?«
»Sto odstotno.«
»Sicer pa ne vem, če se res takšna srečnica. Včeraj je bil v avtu z Bino.«
Ula se je zasmejala. »Kaj ne veš, da je ona njegova sestra?«
Sanje o popolnem tipu so bile uničene. S takšno sestro nihče ne more biti popoln. Spomnila sem se, ko so mi sošolke že prvi dan povedale, da ima Bina popularnega brata, ampak na kraj pameti mi ni padlo, da bi bil lahko to ravno Art. Zaklela sem.
»Ah, ni panike. Ko bo za to zvedela Bina, ne bo rekla niti ene besede več čez tebe.«
»Upam. Zdaj pa moram res it. Še namazana nisem … Čav!« O moj bog … ne morem verjeti kaj sem ravnokar rekla! Mudi se mi domov zato, da se namažem (?!) za nekoga, ki mi pravzaprav niti ni čisto zares všeč. Mogoče si le želim, da bi mi bil? Pravzaprav je tip idealen primer modela, ki jih nikoli nisem marala, ki sem jih zajebavala in odjebavala. Kje prekleto sem zgrešila moj point?! Kaj če bi kar šla do njega in ga odslovila? Aja, saj res, moja nova podoba, prijaznost do vseh …začenja mi rasti perje – postala bom tipična kokoš! Počasi bom lahko konkurirala Bini!
Ko sem prišla pred blok, sem zagledala Artov avto. Hitro sem se odpeljala okoli bloka in šla do stanovanja skozi zadnja vrata. V trenutku sem bila namazana in preoblečena. Nisem želela, da bi me čakal predolgo, zato sem pohitela poti izhodu.
Za pozdrav me je poljubil na lice. »Kako si?«
»Vedno bolje.« Takrat sem videla v ulico prihajati Jana. Nemogoče! Očitno je bil namenjen k meni, vendar se je obrnil v trenutku, ko naju je zagledal. Kako si je on predstavljal, da se lahko kar tako pojavi pred našimi vrati?
Sedla sva v avto in se odpeljala. Tokrat sva šla v drugo smer, a je Art ponovno izbral čudovit lokal.
»Imaš res svoj bend?«
»Imam. Zakaj?«
»Sošolka mi je povedala. Ali kdaj kje igrate?«
»Seveda. Naslednji vikend v soboto v nekemu nočnemu klubu. Boš prišla?«
»Definitivno!« Bila sem navdušena. Ne toliko zaradi benda in to, ampak če je on res tako super popularen, to pomeni da se bodo v soboto zaključile vse moje težave, še posebej glede Bine.
»Te pridem iskat?«
»Ja, prosim. To bi bilo super.«
Zunaj sva bila kar nekaj časa. Šla sva tudi na sprehod okoli jezera in na tortice. Bilo je tako pravljično in končno mi je bilo jasno, zakaj vse punco norijo za njim – ker je preprosto očarljiv, zabaven, prijazen, romantičen, poleg tega pa še izgleda popolno in na veselje keš-pičk ima še dober avto ter očitno cel kup denarja (ni mi pustil plačati niti enkrat).
Komaj sem čakala naslednjo soboto, da grem z njim na njihov koncert.
Tokrat mi je on pri poslavljanju dal poljub na ustnice. Nič posebnega in brez jezika. Všeč mi je bilo, saj večina napade že kar na prvem zmenku.
Domov sem prišla zvečer. Nihče me ni vprašal, kje sem bila ali s kom. Tako pač je pri nas doma. Vsi živimo eden mimo drugega. Fotr ponavadi leži na kavču z dalincem, mami v kuhinji dela za šiht (med tednom pa je ves čas na šihtu), jaz pa sem v svoji sobi na računalniku. Običajno se vidimo zjutraj v kopalnici ali pa zvečer, ko se kregamo, zakaj kdo mi pomil posode. Vendar ni bilo vedno tako, vsaj ne dokler mami ni začela delat do večera, fotr pa je popoldan po službi ni preživel na kavču in mi težil kaj vse moram pospraviti in narediti. Maša pravi, da je to le obdobje, ker je mami napredovala v službi in ima več dela.
Mogoče …
Ah, kako lepo družinsko življenje!
Teden v šoli sem preživela v hudem boju sama s sabo. Verjetno sem blazno neumna, ker ne vem, če bi še katera razmišljala kaj takega. Želela sem namreč razčistiti sama pri sebi dve možnosti:
a) Jana si bom zbila z glave in bom z Artom ali
b) dobila bom Jana.
Moja nova podoba in osebnost, bi verjetno morala izbrati a), vendar si je tisti resničen del mene, želel opcijo b). Ne vem zakaj. Vedela sem, da mojemu ugledu na šoli Art lahko zelo pomaga, ravno nasprotno je z Janom. Art je zanesljiv, Jan pa ni. Art je prijazen, Jan je pa le po potrebi prijazen. Poleg vsega Arta praktično že imam, Jana pa ne. Mogoče me ravno to moti. Vsi, ki sem jih dobila prelahko oz. so kar sami prišli do mene, mi niso predstavljali nobenega izziva.
Ja, sem neumna. Ne morem verjeti, med katerima dvema izbiram …
Prišel je vikend. Nikomur nisem povedala, da grem z Artom ven. Naj bo presenečenje, ko naju bodo videli skupaj. No, povedala sem edino Uli in Urošu, saj smo se zmenili, da tudi onadva prideta tja in da bomo skupaj dokler bo Art na odru.
Po šoli so viseli plakati o bližajočem koncertu in skoraj vsi so govorili o njem. Upala sem, da je tisti klub dovolj velik, saj so očitno vsi imeli namen it poslušat ta kao najbolj kul bend.
Art me je pred blokom pobral ob osmih. Za to priložnost sem se še posebej uredila. Stlačila sem se v mini krilo in top ter se namazala še bolj opazno kot običajno. In kljub temu, da imam ravne lase, sem si jih še dodatno zravnala, da so popolnoma gladko padali na hrbet.
Art je odklenil vrata in ko sva prišla v klub, ljudi še ni bilo. Klub je bil ogromen z velikim odrom, plesiščem, z balkonom, s šankom po celi dolžini in s precejšnjim številom miz. Prav tako je bil čudovito opremljen.
Sedla sem k mizi nekoliko bolj ob robu vendar najbliže odru in Artov prijatelj mi je prinesel malibu z mlekom. Njami! Fantje so ta čas pripravljali oder, inštrumente in ostalo. Hitro so končali in se mi pridružili. Art me je objel čez hrbet in me stisnil k sebi. Počakali smo slabe pol ure, da se je klub odprl in fantje so me morali pustiti samo.
Med prvimi sta prišla Ula in Uroš. Objela sta me in prisedla.
»Noro, prva vrsta!« je vzkliknila Ula, »samo še pet srečnežev sedi tako blizu.« Na drugi strani odra je sedela (nihče drug kot) kokoška Bina s svojimi piščančki. Ko me je zagledala, je bila precej presenečena in za njihovo mizo se je začelo kokodakanje – torej opravljanje. Očitno ji Art ni povedal zame …
Kmalu se so se luči v klubu zatemnile in obsvetile le oder. Pred občinstvo so prišli najprej drugi člani skupine, na koncu pa še Art, ki je požel najbolj bučen aplavz + veliko cviljenja deklet. Mogoče so vseeno pretiravali …
Mare je začel igrati na kitaro in kmalu je bila klub poln glasbe. Artov glas je bil odličen, pesmi so šle hitro v uho in pravzaprav je bilo vse skupaj precej bolje kot sem pričakovala.
Očitno sem bila edina, ki sem prvič slišala njihove komade. Še celo Uroš jih je nekaj poznal, vsi ostali pa so ves čas skakali in peli z njimi, vključno z Ulo, ki se ji je čisto odtrgalo.
Čez čas so naredili pavzo za pol ure in na vrsti je bil DJ. Večina folka se je posedla nazaj za mize. V torbici sem začutila vibriranje – zvonil mi je telefon.
»Ja?« sem se na pol v kričanju javila.
Na drugi strani nisem slišala nič.
»Halo?!«
»Kje si?«
»Na koncertu!«
»Okej, ajde.« Prekinil je.
Ula se mi je zadrla na uho: »Kdo je bil?!«
»Jan!«
Zamahnila je z roko, češ da on pa itak ni pomemben in plesala naprej.
Kmalu se je koncert nadaljeval. En komad vmes je bil celo kot balada in meni je bil ta eden boljših. Ker nihče ni pel zraven, sem sklepala, da je nov, prav tako kot naslednjih šest.
»Tako, zdaj pa še zadnji za vse. Tega gotovo poznate vsi …«
Ko se je začela melodija, so vsi začeli ploskati in cviliti in žvižgati. »To je njihov najbolj popularen komad,« mi je pojasnila Ula. Zelo očitno …
»No, to je to,« je na koncu rekel Art.
»Šeee!« se je slišalo iz množice.
Art se je nasmehnil: »Okej, še eno. Ampak ta, je le za eno osebo.« Pomežiknil mi je.
Oooo-joj…!
Bil je miren komad, čisto nič podoben tistim prejšnjim. Ko je pel, je gledal mene in gledala me je še polovica kluba. Če me ne bi Ula držala za roko, bi se sesedla pod mizo. Česa takooo cukrastega pa tudi še nisem doživela … kot iz filma … Okej, priznam, malo pa mi je bilo všeč, čeprav je bilo za moj okus definitivno preveč. Sicer pa če bi kaj takega naredil Jan …
No, tudi besedilo pesmi je bilo primerno cukratsto: o modrih očeh, čudovitem nasmehu in o njegovih občutkih do mene. Pa še zadnji verzi:
»… vse o tebi, vse za tebe –
spet in spet,
poslušaj, Nina,
še ta pesem je zate,
ker ti si moj svet.«
V obraz sem bila živo rdeča in za piko na i, je Art skočil z odra ter me pred vsemi poljubil tako čisto zares.
Jan …
©Masa C.