• Firbec • 1-5 • Začetek • Po đoli pa še mal • Tretje poglavje • Jan, Jan, Jan ... • Aprilske črte •

Prekleta šola. Gledala sem avtobus, ki je pripeljal na postajo.

Preklet čik. Vrgla sem cigareto pred sabo na tla in pustila, da so jo ugasnile dežne kaplje.

Preklet tip. Stopila sem na avtobus in čutila njegov pogled na svojem hrbtu … ali pa malo nižje.

Ne, ne želim si umreti, želim si le, da ne nikoli ne bi rodila.

Zaenkrat.

*

Recimo, da sem se pobrala. Tako, vsaj na kolena.

Bil je petek, eden izmed tistih zgodnjih spomladanskih. Končno vikend! Stara dva sta šla v toplice in bila sem sama doma. Rekla sem, da se moram učit, kar je tudi res, a sem se nekako ''pozabila''. Ule ni bilo doma in Uroš je bil spet doma v Ljubljani. Kaj dosti več frendov mi ni ostalo. Pojma nimam od kje, ampak kar naenkrat sem se spomnila na Aljo. Prijateljico, če lahko tako rečem, ki je v dobrih starih časih pila skupaj z nama s Tomom. V trenutku sem jo poklicala in takoj sva se zmenili, da pride k meni za cel vikend.

Alja je utrgana na dober način in malo obrisana na slab način.

Prišla je z vlakom in Ljubljane. Čeprav se nisva videli že dobro leto, je bilo med nama vse po starem – stare fore, stara zajebancija. Seveda pa sva se na hitro še seznanili z aktualnimi novicami zasebnega življenja.

»Tamala, vsaj za dva dni ga boš pozabila,« mi je rekla.

»Nisem tamala. Pravzaprav si ti 5 ur mlajša od mene.«

»Pa kaj … Tamala, na vlaku sem imela čas. Stvar je že zvita.«

Tokrat se nisem pritoževala.

»Ga še pogrešaš?« je vprašala, ko je bila đola že pri koncu.

»Zelo.« Nič več ni rekla in hvaležna sem ji bila.

»Torej, kakšen je plan za zvečer?«

»Plesat. V tisti klub.«

»Kateri?«

»Ne vem imena. Tisti pač. Nisem še bila, a baje je v redu.«

»Je kaj folka?«

»Danes je petek. Gužve ne bo, prazno pa tudi ne.«

Alja je pokimala. »In kako greva?«

»Z avtobusom. Ob desetih tja in ob šestih zjutraj nazaj.«

»Kul. Pa bova zdržali? Jaz sem danes že od sedmih pokonci.«

»Upam.«

Alja si je vzela trenutek za razmislek. »Jaz tega ne prepuščam več naklučju. Če je treba biti pokonci in žurati, se pač žura.« Iz torbice je potegnila denarnico in iz denarnice v prozorno folijo zavit bel prah.

»Spid?«

»Jap. Brez njega ne grem več nikamor.«

»Kaj pa vem … Je kul?«

»Popolnoma.«

Zaupala sem ji. »Koliko ga je?«

»Vsega skupaj trije grami. Dovolj, da sva pokonci do nedelje zvečer.«

Preden sva šli od doma je Alja iz dela spida naredila dve tanki črtici in zvila deset evrov. »Glej me.« Eno stran zrolanega bankovca je prislonila na nos, drugo pa na začetek črtice. V nos jo je potegnila v sekundi.

Dala mi je rolico desetih evrov in posnemala sem jo. Meni ni šlo tako hitro kot njej, a vseeno je črtica izginila.

Dala mi je čigumi in sva šli na avtobus.

Najprej sva se usedli zunaj na kavo. Spid mi je tekel po grlu in bil je ogabno grenek. Nujno ga je bilo potrebno poplakniti.

»Kdaj to prime?«

Začela se je smejat. »Te je že. Trzaš z nogo, zvečiš kot krava, nonstop kadiš in govoriš bedarije.«

Smejali sva se. Spili sva še dve vodki z redbulom in šli na WC. Alja je naredila še dve črtici.

Potem sva šli plesat v tisti klub. Torbico in jakno sva dali mojemu sosedu, ki je delal za šankom. Kakšna sreča.

In sva se znoreli. Ni naju dosti motilo, da sva skoraj edini na plesišču in vseeno nama je bilo kakšna je glasba. Plesali sva. Okoli naju so se slinili tipi, midve pa sva jih ignorirali. Bolj nadležnim sva rekli, da imava fanta, ali pa da sva čisti lezbijki. Seveda pa se zastonj pijači nisva odrekali. Zaradi spida se naju alkohol skorajda ni prijel.

Ure so minevale strašljivo hitro in kar naenkrat je bila štiri ponoči. Takrat sem se končno vdala in spregovorila nekaj besed s tipom, ki je preveč spominjal na Jana. Plačal nama je vodki in šli smo ven na čik. Preklet protikadilski zakon! Padli smo v debato. Avtomatsko sva rekli, da sva stari osemnajst, čeprav nama je do sedemnajstega manjkalo še pol leta. Verjel je. Počasi smo si zaupali o kajenju trave in kasneje še o spidu. Nejc je bil popolnoma presenečen: »Pa tako pridni mi izgledata!«

Na after party smo šli k Nejčevemu frendu. Vsak je potegnil še eno lajno spida in skadil smo še štiri, pet, mogoče šest ali pa sedem đol. Bilo je veliko zajebancije in smeha. Super! Okoli desetih zjutraj naju je Nejc peljal domov. Luštkan je.

Dan sva večinoma prebluzili. Spati nisva mogli. Pili sva kavo, kadili čike in sem ter tja prižgali še malo skanka. Bila sem popolnoma crknjena in sem skoraj skočila do stropa, ko je Alja okoli treh popoldan kar na mizi narisala dve črtici spida. Po tem sva oživeli in se končno spravili iz stanovanja. Šli sva v Paba. Spet na kavo.

Večer je bil podoben prejšnjemu. Preživeli sva ga z na novo spoznano družbo. Spet je bilo … noro.

Spat sem šla v nedeljo zvečer. In v ponedeljek v šoli sem bila kot mrlič. Uničena totalno, brez kakršne volje. Samo čakala sem, da zvoni … da je konec pouka. Da grem spat. Pa mi ni uspelo … prvič sem zaspala že pri zgodovini.

*

Spet šut. Tak čist ta prav z 15 % točk na kontrolni. Moj uspeh je šel v kurac, to sem se že sprijaznila. Vesela bom, če bom naredila brez popravca! Jan me je spravljal ob živce med tednom, za vikend sem bila spet zunaj z Nejcem in ostalimi. Spet je bil odklop. Tako vsaj pozabim na Jana. A včasih, tako ko želim povleči črtico spida, imam občutek, da me gleda Tom in pravi, da sem šla predaleč, da bom zavozila … jaz pa ga utišam in potlačim slabo vest. Ne teži, saj si mrtev!

Ampak potem je tam še Maša, ki pa je še kako živa. Ko sva se v nedeljo zvečer pogovarjali preko MSN-ja in sem ji povedala za vse skupaj, je bila zelo … kaj pa vem … razočarana. Vendar mi ni težila in to je bilo najhuje. Pričakovala sem, da bo jezna, da mi bo naredila pridigo o škodljivosti in posledicah, ampak je rekla samo, da sama dobro vem kako in kaj. Potem pa sem ji napisala še vse najmanjše podrobnosti okoli Jana. To je vsaj komentirala z nekaj besedami: »Kaj ni vsak dan isto? Lahko bi posvetila kakšen trenutek svojega življenja še čemu drugemu.« Kot da jo ne bi brigalo zame. Še ona me ima dovolj …

Sedela sem v sobi z očmi zapičena v neko točko, ki je pravzaprav nisem gledala, in bila zatopljena v svoje misli, ki se jih ne spomnim. Verjetno so bile kaj v zvezi z Janom. Z nohti desne roke sem se praskala po notranji strani levega zapestja. Tega nisem opazila. Opazila sem le rdeče lise in nekoliko bolj pekočo bolečino. Sledi nohtov so kmalu izginile.

*

Sedim. Razmišljam o sebi. Zajebala sem. Ne vem, kaj govori prfoksa – »zviša cena …« slišim in mogoče kasneje še »dana ponudba …«, potem pa spet nič ...

Tina mi je prečrtala rezultat na papirju in mi napisala pravega. »Sledi malo,« je rekla.

Zamomljala sem. Ni se mi dalo. Luknja je bila že prevelika, ne bi jih ujela, tudi če bi začela poslušat. Zato se nisem trudila. Pisala sem. To je vse kar je še resnično. Da potem lahko preberem in vem, da sem res sedela tam pri ekonomiji in razmišljala o sebi. In da lahko nekam dam vse kar imam v glavi.

»Taka naloga pri maturi …« sem slišala nekje od daleč. Glas se je izgubil med stenami.

Spet sem sama s sabo. Res sem zajebala. Mogla bi si vzet vikend časa, da bi morda malo ujela snov. Ure gredo prehitro. In ko naslednjič pri istem predmetu pogledam v zvezek – ves je popisan. Pojma nimam kdaj, kdaj je tekel ta čas, ko sem pisala to snov. Šlo je mimo mene in se izgubilo ...

Brala sem svojo pisavo, gledala graf … kot bi videla prvič. Pojma nisem imela o čem se gre. Bluzim.

Tina mi je povedala, kaj naj napišem zraven grafa. Ubogala sem jo, kaj pa naj. Pač … bom dojela drugič. Spet.

Popoldan sem ponovno klepetala z Mašo. Opravičila se mi je za včeraj. Rekla je, da je imela slab dan in cel kup stvari za naučit. Imela sem slabo vest. Kako sem jaz sebična ... govorim samo o sebi. Vsak dan ji govorim le o svojih težavah in o Janu. Dobra je, da me še prenaša …

Hvala, Maša.

*

Z Ulo in Urošem smo šli ven. Bila je sobota zvečer in nisem mogla ostati doma, čeprav bi se najraje spet zaprla v sobo in pisala. Šli naj bi na pijačo in potem k Uli gledat film. Vendar sem zajebala. Na poti na WC sem se skoraj zaletela v Nejca. Pod nosom mi je pomahal s spidom in v trenutku sem pozabila, da bi morala na WC. Šla sva v njegov avto in spravila vase tisto kemijo. Skadila sva še eno đolo in potem sem se spomnila, da me čakata Ula in Uroš. Šla sem do njiju in enostavno rekla, da moram it. Nisem povedala kam in s kom, čeprav sta me zasula z vprašanji.

Okoli polnoči sem ju videla, ko sta šla proti domu. Verjetno sta tudi ona dva videla mene, a sta se delala kot da me ni.

*

Vse se je začelo tisto nedeljo, ko je odšel iz moje sobe. Pa ne takoj, ampak potem, ko sem se začela zavedat, da je to to, da ga spet ne bo.

Bela majica s kratkimi rokavi mu prekriva še vedno napete mišice. Ravno je s treninga. Še vedno diši po gelu za tuširanje. Prijeten vonj, ki se meša z njegovim parfumom. A ne vonjam ga od daleč, šele ko se stisnem k njemu, ko me objame … Smeji se tako kot zadnjič. Sladko. Skrivnostno. In zapeljivo. Pozdravi me še vedno z istim nasmehom. Tudi ko vstopi, ima razpotegnjene ustnice. Šele ko me prvič poljubi njegov obraz ni skrivnosten. In ni sladek. Niti zapeljiv. Takrat je poln želje po dotiku in nekakšnega občudovanja. Zelene oči mu švigajo tja, kjer se odpne moja jopica. Ali pa na zadrgo kavbojk. Ne vem, ker jaz ne gledam več. Ob poljubu ponovno zaprem oči. Čutim roke, ki po centimetrih drsijo po moji majici in nato pod njo – po koži proti prsim. Obleke ena za drugo letijo v kot postelje ali na tla. Mehka koža dotikajoča se njega po celem telesu … obožujem to. Vsake toliko časa se telesi odlepita – takrat po njem drsi jezik. Občutek, ki ga ne poznajo niti v nebesih. Če bi angeli vedeli, da kaj takega obstaja na zemlji, bi se spustili z oblakov. Zagotovo bi si za en tak trenutek dali pristriči krila. Njegovi poljubi pa … ne najdem nič, kar bi jim bilo podobno. Ni jim primerjave. In ni primerjave rdečim solzam; te zdaj tečejo meni, angelu, ki je ostal brez kril.

*

Ponedeljek … Videti ga spet v šoli, je bilo mučenje. Še posebej zdaj, ko Ula ne govori z mano, Uroš pa me komaj še pozdravi.

Moje tipične cunje. In po novem še črne vezalke okoli roke. Dva para sem jih ovila okoli zapestja. Pač, ni se smelo videti. Žal mi je bilo, da se pozna. Ko bi le izginilo tako hitro kot bolečina … da se le ne bi vrnila tista prava, resnična bolečina …

Bilo je tako kot v peklu. In potem enostavno moram, da vidim, da sem še živa, da je še kri v žilah.

Napisala sem pesem Aprilske črte:

hladen dotik

in solza za njim

zadržan krik

v peklu bedim

trenutek brez pomena

zaustavlja mi dih

ne znebim se bremena

tik tak … izdih.

Pisanje me res rešuje. Potem je vse bolj jasno. Mogoče bi lahko napisala kaj bolj konkretnega. Lahko bi ustvarila svoj svet.

Naslednjo uro je pred tablo stala Bina in odgovarjala za oceno. Revica, slabo se ji piše …

Odprla sem zvezek na nasprotni strani. V glavi sem imela idejo za zgodbo in morala sem jo napisati. V roke sem prijela svinčnik in začela:

Eneja je potegnila rokav čez bele črte. Vsakič ko ga je videla, je bila to podzavestna poteza njene roke. Te črte, brazgotine, so jih ostale od tistih krvavih solz. A nikoli ni jokala.

Prijela je za roko Maja. Pogledal jo je. Vedel je, kaj sta imela, koliko ji je pomenil. »Ne glej ga,« je skorajda ukazal.

Eneja je povesila pogled. Ni ga še pozabila. Po enem letu ga še ni pozabila. Še vedno jo je bolelo, ko ga je videla.

Tako sem ušla v svojo domišljijo, zbrisala okolico, razred, prfoksa. Tako sem se vživela v osebo, ki nisem jaz, ki je ona, ki živi drugače. Ko sem pisala, sem res lahko ona. Lahko sem druga oseba: mislim tako, vidim kar vidi ona. Enostavno sem ona. Ne vem, če sem si želela takšnega življenja. Ali pa sem si želela, da še nekdo trpi, kot jaz. Saj sem jo želela ustvariti srečno. Dala sem ji fanta, ki jo ima rad, dala sem ji sestro in najboljšo prijateljico. Ampak potem sem ji ustvarila strahove iz preteklosti, takšne kot imam zdaj jaz.

Pogledala sem svojo pisavo. Bila je drugačna kot običajno. Bolj mehka in široka. Začetek mi ni bil všeč. Mogoče bi mogla pisati v prvi osebi?Bolj v slengu?

*

Firbec • 1-5 • Začetek • Po đoli pa še mal • Tretje poglavje • Jan, Jan, Jan ... • Aprilske črte

©Masa C.

Firbec