•
Začetek
Tako, zdaj sem sama. Nimam prijateljice, fanta in zgubila sem najboljšega prijatelja. Sama sem s čikom, đolo in vodo. Tako kot vsak dan. No, včasih vodo nadomesti vodka, včasih navadna, včasih črna.
Še vedno me boli, čeprav je minilo že pol leta. Od začetka so bili ljudje še sočutni z mano in me tolažili, zdaj se me izogibajo in me imajo za čudakinjo. Mami ne ve več kako naj mi pomaga. Tudi ona se me je začela izogibati. Potem pa mi je zadnji šolski dan pred poletnimi počitnicami rekla: »Selimo se. Vse je že pripravljeno. Pojdi pakirat.«
Pokimala sem in se zaprla v sobo. Mami mi je pred vrati že pripravila škatle in vreče, kamor sem zložila svoje stvari.
In tako smo šli v drug kraj, vpisala sem se v drugo šolo in navaditi sem se morala na popolnoma drugačno okolje.
Vselili smo se v stanovanje v majhnem mestecu, nedaleč stran od moje nove šole in bazena. To je vse kar zaenkrat vem o tem kraju. Celo poletje sem delala v fotrovi firmi, popoldan pa sem se z rolerji hodila kopat na bazen. Spoznala nisem skoraj nikogar (in se niti nisem trudila, ravno nasprotno), razen starega sladoledarja pri katerem sem bila stalna gostja. Če le ni imel dela, sva sedela v senci in se pogovarjala. Včasih sem se vrnila tudi zvečer, ko je on končal z delom. Govorila sva si svoje zgodbe. Dan pred začetkom pouka me je vprašal: »Kaj pa zdaj?«
»Kako to misliš?«
»No, saj veš, nova šola in sošolci in to.«
Skomignila sem.
»Veš, to je odlična priložnost, da začneš na novo, da se spet vklopiš v družbo.«
Pokimala sem in nato vstala. »Moram it.«
Celo pot do doma sem razmišljala o tem. Vedela sem, da ima prav. Če zamudim to priložnost, bom spet obveljala za čudakinjo in moje življenje bi ostalo enako nuli. Kar pa ne pomeni, da moram pozabiti na Toma …
Ko sem prišla domov, sem odprla omaro in preletela vsebino. Od Tomove smrti si nisem kupila nič novega. Majice so postale razvlečene, kavbojke razcefrane in strgane na šivih, stanje mojih all-stark pa je takšno kot so bile Tomove, le da so moje bele (no, zdaj so bež barve, ker jih že dolgo nisem oprala) s črnimi vezalkami, njegove pa so bile ravno obratnih baru. Torej nisem rabila veliko, da se ugotovila, da nimam kaj za obleč za prvi šolski dan. Sesedla sem se na posteljo in razmišljala. Imela sem še nekaj topov in sandal iz mojih seksi časov, vendar niso primerni za v šolo. Nekje so bila še krila, ki so še od selitve ostala v škatli, vendar jih niti še nisem imela namena vzeti ven. In spet sem prišla do zaključka, da nimam nič primernega. Vse kar mi je še ostalo so mamičine cunje. Sprehodila sem se do njene omare in našla belo srajco s tankimi srebrnimi črtami. Ujemala se je z enim od mojih topov, ki sem ga oblekla pod srajco. Čez čas sem se še odločila, da se bom napravila v svetle kavbojke, ki so bile dokaj cele, razen spodaj so imele strgan rob, ker sem hodila po njih, zato sem jih zavihala na tri četrt dolžino.
Naslednje jutro sem šla v šolo, oblečena v svoj izbor cunj iz prejšnjega dneva, z belo torbico, s srebrnimi uhani in s črno maskaro. Nekako si nisem bila podobna, še posebej, ko sem si spustila lase iz čopa, ki sem ga običajno nosila. Ampak kaj naj, prvi vtis je pač najbolj pomemben …
Dan je bil tak kot pretekli mesec – popolnoma poleten. Peš sem šla slabih 5 minut in stopila čez prag moje nove gimnazije. Verjetno so imeli takrat vsi fazani podoben občutek kot jaz, le da jez nisem bila fazanka. Na oglasni deski sem prebrala, da moram v učilnico deset. V pritličju sta bili le dve učilnici, v prvem nadstropju je bila najvišja številka na vratih osem, zato sem odšla po stopnicah še eno nadstropje višje. Poleg učilnice številka devet, je bila nič. Sklepala sem, da je število ena pred njo nekam izginila in vstopila. Moji novi sošolci so sedeli po mizah in se v skupinah glasno pogovarjali o počitnicah. Ujela sem nekaj kot je »… noro je bilo …« in »… ful smo žural v …«. Ko sem se približala katedru, je pogovor nenadoma zamrl. Vsi so gledali vame.
»Nisem vedela, da dobimo novo,« sem slišala.
Vedela sem, da moram odpreti usta ali pa bom obveljala za čudakinjo: »Saj je to drugi C razred?«
»Ja.«
»Ammm, okej … emm, jaz sem Nina.« In to so bile čarobne besede. V razredu je zopet završalo in nekaj punc je prišlo do mene. Na hitro sem si jih ogledala in ugotovila, da z oblačili nisem zgrešila.
»Dobrodošla med mučeniki.« Ponudila mi je roko: »Teja.«
»Eva.«
»Maja.«
»Nina. Upam, da ne bova imeli problemov z istima imenoma.«
»Leja.«
Nasmehnila sem se in v trebuhu me je nehalo stiskati. Led je bil prebit. »Uh, sprejem je bil boljši kot sem si mislila. Hvala. Emmm… kakšna pa je razredničarja?«
»Ne vemo še. Tista, ki nas je imela lani, je odšla na porodniško,« mi je povedala Maja. Ali pa je bila Teja … za imena sem bolj slaba.
Do nas sta stopila še dva sošolca. Sošolke so ju začudeno pogledale. »Kdo pa je to?«
Eden od njiju, temnolasi, je predstavil drugega: »To je moj bratranec Uroš. Drugače je iz Ljubljane, pa so ga starši poslali živet k nam, tako da bo hodil z mano v šolo.«
Punce smo se mu predstavile, jaz se bila zadnja. Takrat se je Urošev bratranec obrnil k meni: »O, saj si tudi ti nova. Nina, jaz sem Gaj. Ampak prosim, kliči me Maki. Ime mi zveni preveč pedersko.«
Auuu… to me je zabolelo … ah, Tom. Poskušala sem se nasmehniti. »Amm, ja no …«
»Hej, Nina, ane?« me je prekinil Uroš, »najprej sem mislil, da si Tjaša, zelo si ji podobna. Vseeno, zakaj pa si ti prišla na to šolo?«
»Preselili smo se. Tudi jaz sem včasih živela v Ljubljani.«
»Pa se znajdeš tukaj?«
Zmajala sem z glavo. »Niti ne. Nikogar do danes še nisem spoznala, ki bi mi razkazal okolico.«
»Daj, pridruži se nama popoldan. Jaz sem prišel šele včeraj zvečer, tako da še nič ne poznam in me more Maki še malo peljati naokoli.«
»Okej. Ti lahko dam številko, da me pokličeta ko gresta od doma?«
»Seveda. Povej.«
Iz torbice sem potegnila vizitko. »Izvoli. Ampak naslov na njej je še prejšnji.«
»Hvala, jo grem kar vtipkat v mobitel, da ne pozabim.«
Takrat je razred ponovno utihnil in to je lahko pomenilo le eno: prišla je prfoksa. Obrnila sem se proti vratom in res je stala tam, z redovalnico in dnevnikom v rokah. Na pogled ni bila stroga, bolj mila, kar pa se je kasneje izkazalo za krinko. Bila je bolj mala, drobna in kljub temu, da je bilo ravno konec poletja, je imela bledo polt.
Sošolci so se posedli za mize in ugotovila sem, da nimam para in da ne vem kam naj se usedem. Na hitro sem z očmi preletela prostor, da bi našla prazen stol, v tistem pa me je poklicala razredničarka: »Nina, kajne? Pridi sem. Ker si novinka bi bilo lepo, če se nam predstaviš.«
Stopila sem pred tablo. »Sem Nina Lati in živim nekaj metrov stran od šole.« Utihnila sem.
»Ja…, in še kaj o hobijih?«
Ups. »Ammm… rada hodim na sprehode, gledam nanizanko Raztresena Ally, pišem pesmi …« … kadim, pržim, se smilim sama sebi, pogrešam Toma in se držim zase. »… in plavam.«
»Dobro. Hvala. Lahko sedeš.«
Nekoliko sem se obotavljala. Še vedno nisem vedela kam naj se usedem. Na srečo mi stol zraven nje ponudila Nina. Ko sem sedla, mi je zašepetala: »Žal je to samo za danes. Jutri pride Tina iz morja.«
»Okej, hvala.«
»Kot vem,« je nadaljevala razredničarka, »imamo še enega novega v razredu. Kar pridi.«
Uroš je vstal in se postavil tja, kamor sem se prej jaz. »Jaz sem Uroš Makivič. Sem iz Ljubljane. Treniram plavanje, rad pa igram tudi košarko in rokomet.«
Z očmi sem mu sledila nazaj do njegovega stola. Bil je visok, imel je malo daljše svetle lase in precej svetlo polt, kot da ga je sonce poleti komaj uspelo oplaziti. Popolnoma je bil drugačen od Toma, pa vendar sem v njem takoj videla iskrico njega.
Sledilo ne polurno nakladanje o šolskih pravilih, vedenju, kaznih ki sledijo, če to kršimo in podobne bedarije. Po tem pa smo se končno spravili iz učilnice. Na hodniku in stopnišču je kar mrgolelo dijakov. Nekako sem se uspela pririniti ven in napotila sem se proti domu.
»Nina!« Nekdo me je poklical. Obrnila sem glavo in videla Tejo, Majo in Nino. »Pridi, gremo v paba.«
»Kam?«
»Na drink. Tu zraven je pub, ki mu pravimo kar Pab.«
Pokimala sem: »Seveda.« In šla sem za njimi.
Pab je bil nabito polen ljudi moje starosti. Zdelo se mi je, da so vsi z naše šole, saj so se med seboj poznali.
»Mislim, da bomo morale sedeti na terasi,« je ugotovila Maja, zato smo se obrnile in poiskale prosto mizo zunaj. Avtomatično sem potegnila ven čike. »Ti kadiš?« je presenečeno vprašala Nina. Skomignila sem z rameni – kot da stvar ni očitna, potem da sem se spomnila, da poskušam ustvariti dober vtis in rekla: »Slaba navada. Se poskušam odvadit.« Kar je popolnoma neresnično.
Tam smo sedele slabo uro in klepetale o poletnih počitnicah (tako kot še vsaj polovica Paba). Jaz sem bila večinoma tiho in se posvečala zdaj čiku, zdaj slamici namočeni v jagodni sok, dokler me ni ena vprašala: »Kaj pa si ti počela?«
Nisem vedela kaj naj odgovorim. Če povem po pravici, bom izpadla dolgočasna … »Bila sem na morju z bivšimi sošolkami in preselila sem se. Precej časa sem preživela tudi v Ljubljani.« No, pa se niti nisem toliko zlagala. Le da nisem bila na morju in da nisem omenila, da sem hodila le v okolico Ljubljane, pa še to na pokopališče k Tomu.
Takrat je do nas prišla punca, ki sem jo videla že v razredu. »Halo družba!« je zažvrgolela in me pogledala. »Oh, kdo je pa to? Tista no, kaj ne? Stala si pred tablo … saj si bila ti? Včasih si tako težko zapomnim obraze, zlasti če je stvar ne pomembna. Sori, nisem mislila, da si ti nepomembna, ampak ravno sem dobila SMS od …«
O, pa ne že spet, sem si mislila, kamor koli pridem, kjerkoli sem, vedno se najde ena kura, ki je ne prenesem od prvega pogleda.
»Prepričana sem, da je bila vsebina SMS-a nadvse pomembna,« sem jo prekinila in se poskušala nasmehniti.
»Oh, seveda, pisal mi je Timi, ki je čudovit, ravno si je kupil nov avto in mislim, da me bo zvečer odpeljal na večerjo v restavracijo, ki je …«
Nisem več zdržala. Kdo pa bi – punca je mlela svoje ne glede na to, ali jo kdo posluša, ali ne. Poskušala sem imeti čimbolj prijazen glas: »Poslušaj, ti, če želiš lahko prisedeš, ampak pod pogojem, da spustiš do besede še koga.«
Sošolke za mizo so me debelo pogledale, ona pa se je obrnila: »Lepo se imejte, se vidimo. Moram it k svoji družbi.«
»Nina, to je bila Bina,« je končno odprla usta Teja.
»Ali ime kaj spremeni to, da je tečna, naduta in vase zagledana kokoš?«
»No, ne, ampak ima pa starejšega brata v četrtem letniku, ki je izjemno popularen. Kot na televiziji, ko vidiš, da nekdo nekaj reče in je to najbolj kul. Tak vpliv ima on. In da raje ne omenjam koliko deklet je zaljubljenih vanj. V glavnem, želim ti povedat, da se ne zapletaj preveč z njo, ker ti zna zagreniti vsa tri leta šolanja.«
»Že samo dejstvo, da je sošolka, je dovolj hudo,« sem zagodrnjala. »Zdaj pa moram it. Se vidimo jutri.« Pomahale so mi v pozdrav in jaz sem se jim nasmehnila. V trenutku ko sem se obrnila, pa je nasmešek zbledel. Težko je bilo, a tako je treba, če sem želela začeti na novo v dokaj spodobni družbi.
Ko sem prišla domov, sem se najprej preoblekla v trenirko in si spela lase. Usedla sem se na posteljo in zrla nekam predse. To danes, definitivno nisem bila jaz. Najbolje sem se še počutila v Uroševi družbi. Ah, saj res … obljubil mi je, da me bo poklical …
Čez dve uri je res zazvonil mobitel z refrenom komada U and your hand od Pink:
I'm not here for your entertainment
You don't really want to mess with me tonight
Just stop and take a second
I was fine before you walked into my life
Cause you know it's over
Before it began
Keep your drink just give me the money
It's just you and your hand tonigh.
Javila sem se: »Ja?«
»Živjo, Uroš tukaj. Midva greva zdaj ven na ogled. Greš zraven?«
»Itak. Kje se dobimo?«
»Midva prideva iz starega dela.«
»Kul, torej vaju počakam pri bazenu.«
»Okej, Maki že ve nje je to. Se vidimo.«
»Čav.«
Konec pogovora. Mobitel in denar sem dala v žep od kavbojk, nataknila sem all-starke in na nos posadila sončna očala. Fotru sem se na listek napisala, da grem ven in v dveh minutah sem bila pri bazenu. Med potjo sem ugotovila da nosim na pol premajhno majico, mojo običajno strgano opravo (torej kavbojke in all-starke) in da imam spete lase. Za vse ostalo je bilo tako že prepozno, zato sem vsaj elastiko potegnila z las. Maki in Uroš sta me že čakala.
»O, Nina. Saj si, ne?«
Zasmejala sem se in dvignila očala na glavo.
»Uh, kam je pa šla tista lepotica iz razreda?« je na pol v šali rekel Maki.
Zardela sem.
»Hej!« je vzkliknil Uroš in bratranca narahlo boksnil v ramo. »Nina, se sekiraj se. All-starke so zakon!« Dvignil je svojo hlačnico in mi pokazal rdeče čevlje. »Seveda so original.«
Takoj mi je bilo lažje. Uroš je očitno res v redu tip. Če bi ga spoznala v mojih zlobnih časih, bi se njega usmilila.
»Torej,« je začel Maki, »pojma nimam kaj bi vama sploh pokazal. Tukaj je bazen. Paba sta že oba videla, park sta tudi verjetno opazila … Res ne vem kaj bi vama bilo še potrebno vedeti. No, gremo kar so parka.«
Šli smo po dolgi cesti skozi mesto, mimo naše šole, mimo Paba in tam je bil park. Ni kaj prida velik. V njem je nekaj dreves, sprehajalna pot, spomenik ne-vem-komu in ob robu majhen kafič.
»To je to. Tukaj bosta našla precej folka iz šole, še posebej kadar je sonce. Večina se hodi sem sončit med prostimi urami in po pouku.«
Po tem smo šli do avtobusne postaje, za njo pa je bila železniška postaja. Sledil je še sprehod do dveh lokalov, kjer naj bi se zvečer zbirali. Končali smo v Pabu kjer smo čvekali do večera. Izvedela sem nekaj o Makijevih bivših, Uroševih medaljah iz plavanja, uspehu v šoli in podobne splošne stvari. Domov smo šli skupaj, saj gremo v isto smer, le da imata ona dva nekaj metrov več.
Večer sem prebila za računalnikom na MSN-ju. Do pol polnoči sem se pogovarjala, oziroma pisala, z Mašo.
Zjutraj sem se na srečo zbudila pol ure pred zvonjenjem budilke. Zvečer sem popolnoma pozabila na moj problem z oblekami, ki se od prejšnjega dne ni čisto nič spremenil. V moji omari so bile še vedno neuporabne cunje in ponovno sem premetala spalnico od tastarih, da bi našla kaj, kar bi si lahko sposodila od mami. Na koncu sem obupala in se ponovno stlačila v iste kavbojke. Ker se mi je pouk začel šele ob 8.30 sem se odločila, da grem pred tem še v trgovino in si končno spet kupim kakšno majico. Tako je bil problem (za ta dan) rešen.
V šolo sem prišla 15 minut prezgodaj. V garderobi sem srečala Tejo in še nekaj sošolk, ki jih še nisem spoznala, zato mi jih je Teja predstavila: Tino, Katjo in Matejo … ne, Medejo. Takrat sta prišla tudi Uroš in Maki. »V šoli si pa ponovno urejena princeska,« mi je zašepetal Uroš, »zakaj imaš gor balerinke in nimaš spet all-stark in tiste premajhne majice?«
»Se ti zdi da bi me potem sošolke sprejele?«
»Prav imaš,« je odvrnil, »glede na razredni vzorec deklet, bi izpadla čudakinja.«
Pokimala sem: »Ljudje se preveč sodijo po zunanjosti.«
Pouk je minil dokaj hitro in sproščeno. Spoznala sem še vse ostale sošolce in sošolke (razen Binine klape), večina prfoks pa nas je le seznanila s šolskim načrtom.
Po koncu sedenja v šoli, so me sošolke ponovno povabile v Paba. To je nekakšna tradicija šole – po pouku obvezno na drink. Tokrat sem se malo bolj sprostila in se bolj vklopila v debato.
Ves čas pogovora so nas (oz. le sošolke) pozdravljali neki tipi, mene le pa ošvrknili s pogledom. Tako je bilo dokler ni prišel do sosednje mize nek kao frajer in spraševal za rizle. Oči so se mi kar zasvetile: pa saj tudi tukaj kdo kadi travo! Tip očitno ni dobil kar je želel, zato sem ga s prstom dregnila v hrbet. »Hej, jaz jih imam nekaj.«
Obrnil se je. »Posodiš?«
Zavila sem z očmi: »Kot da mi boš kdaj vrnil …« Iz torbice sem potegnila en papirček in mu ga dala.
»Bom. Vrnil ti bom.« In je nataknil na nos sončna očala ter odšel.
Punce za mizo so me šokirano gledale. »Kaj pa je bilo zdaj to?!« so vzkliknile skoraj v en glas.
»Nič.«
»Kako nič? On je diler in kadi travo. Zakaj si mu dala … Kaj si mu sploh dala?« je na pol šepetaje govorila Maja.
»Ni važno, pozabite.« Nisem želela govoriti o travi, več kot dovolj očitno je bilo, da je ne tolerirajo.
»Njega se izogibaj. Slaba družba je za vse, še za svoje frende. Ampak ga je škoda, ker je precej luštkan.«
Pokimala sem. »No, zdaj pa mi oprostite, doma me čaka kosilo in moram it.«
»Okej. Se vidimo jutri!«
Ko sem stopala po stopnicah navzdol s terase oziroma na cesto, sem tam zagledala njega, ki je sedel na zadnji stopnici in počasi zvijal travo s tobakom v mojo rizlo.
»Res ne bi šel nekam na samo?«
»Ne, zakaj le, če pa je tu na sončku tako lepo. Pa še take hude ritke se mimo sprehajajo.«
»Ha-ha,« sem se narejeno zasmejala in se obrnila, da bi odšla domov.
»Bi?« sem slišala izza hrbta.
»Ne bi.« In sem mu pomahala čez ramo. Saj, če povem po pravici, me je malo mikalo, ampak to sem jaz vedno počela le s Tomom … nisem bila še pripravljena, da bi ga nekdo zamenjal.
Doma sem Maši poročala o mojem drugem dnevu in o tipu, ki je rabil rizlo. Njen nasvet: čim dlje stran od takšnih. In kdo sploh je Maša? Ona je ena prijazna osebica, doma iz neke vasi bogu za hrbtom. Spoznali sva se na nekemu forumu čisto po naključju in malo pred Tomovo smrtjo. Takrat sva se tudi enkrat dobili, potem pa za nekaj časa prekinili stike. Zdaj pa delujeva kot dnevnik ena drugi, in to tak dnevnik, ki odgovarja – poveva si praktično vse in si svetujeva.
Pogovor je prekinil telefonski klic: bil je Uroš, ki me je povabil na kavo. Čeprav se mi ni dalo it, me je Maša skoraj prisilila, češ da naj raje poskusim z njim, kot pa z enemu od takšnih, ki rabijo rizle.
Dobila sva se pri bazenu. Pozdravi me je: »Živjo! Končno si spet v pravi obutvi.« Pomignil je proti all-starkam.
»Vesela sem, da te ne motijo.«
Šla sva do Paba, vendar sva se odločila, da ne greva notri, zato sva raje zavila v park in se na pol zleknila v stole tamkajšnjega kafiča. Sonce je bilo ravno prav toplo za mrzlo limonado.
»Kje pa je Maki?« sem želela pogovor.
»Doma. Ker sem rekel, da grem s tabo se mu ni zdelo potrebno it zraven.«
»Zakaj pa bi sploh moral it zraven?«
»Dolga zgodba. Raje mi povej, kako si, kaj počneš in podobne stvari.«
»Ah, nič ne počnem. Doma se dolgočasim in zapravljam čas na računalniku.«
Tišina.
»Zakaj se sploh trudiš biti nekdo drug?« je tokrat začel on.
»Kako to misliš?«
»Pač, v šoli si vsa urejena, lepo oblečena … no, saj ne pravim, da zdaj nisi v redu, ampak saj veš kaj mislim. V šoli si barbika.«
»Saj sem ti že povedala. Glede na to, da sem tukaj nova, se moram prilagodit sošolkam in njihovemu načinu. Ne bi rada ostala brez družbe.«
Pogovor sva nato preusmerila na šolo in družino, okoli sedmih pa sem se odpravila proti domu. On se je še z nekom dobil, posebej pa je poudaril, da tokrat ni punca.
Doma sem padla na posteljo in razmišljala o minulem dnevu: Folk je bil precej kul – verjetno zato, ker še nihče ni postal tečen zaradi šole. Od vseh pa ni je najbolj všeč Uroš. Zelo je prijazen, deluje precej umirjeno in ni zagledan sam vase, čeprav bi lahko bil, glede na svojo postavo in to. Seksi je … in tudi tisti frajer-brez-rizle je dober, a kaj ko ima tako slab sloves. Maki pa se mi je takoj nekoliko zameril, ko je rekel, da mu ni všeč ime Gaj, ker spominja na ''gej''. Kot da je s tem kaj narobe …
V sredo smo v šoli že začeli s snovjo. Žal je precej prfoksov zahtevalo, da pišemo kontrolno iz snovi, ki so jo oni jemali prejšnje leto, zato sem si od Maje prekopirala zvezke. Ona je precej v redu, prav tako tudi moja soimenjakinja Nina. Žal mi je le, da se v družbi sošolk ne morem tako sprostiti kot v Uroševi, zato poskušam z njimi preživeti ravno toliko časa, da ne pozabijo do sem, pa niti minute več.
Popoldan sem bila ponovno z Urošem. Šla sva se rolat in se potem shladit v bazen. Uroš je res odličen plavalec. V času ko sem jaz preplavala eno dolžino, je on tri. Ampak če sem poštena, me ni to najbolj pritegnilo, temveč njegova postava in lepo oblikovane, vendar ne preveč izrazite mišice. Ves čas sem imela občutek, da me skrivaj opazuje … upam, da sem se motila, ker jaz v njen vidim SAMO prijatelja.
Do konca tedna se že navadila na novo šolo, zapomnila sem si sistem razporeditve učilnic in čase kdaj se konča ter začne določena šolska ura. Med glavnim odmorom sem se večinoma družila z Nino, Majo in Tejo. Bine sem se v loku izogibala, hkrati pa sem med poukom tekmovala z njo, saj je vedno želela imeti besedo in povedat odgovore na prfoksina vprašanja. Neverjetno, kako ji gre v nos, kadar prfoksi dajo besedo meni. Ali moram posebej poudariti, da mi gre ona resnično na živce?
Popoldan sem šla v knjižnico po nove učbenike. Komaj sem jih stlačila v vrečko, ki je bila v stanju, da vsak čas poči. In seveda tudi je v najmanj primernim trenutku: ko se je mimo mene vsula gruča tretjih ali četrtih letnikov. Čista sramota. Ko sem končno vse pobrala in prišla ven, sem pred šolo zagledala svojega znanca – tistega brez rizle. Sedel je klopci in kadil. Odločila sem se, da moram nehat klicat tako, zato sem se ustavila pri njem in ga direktno vprašala: »Ti, kako ti je ime?«
»Kdo to sprašuje?«
»Nina. Posodila sem ti rizlo … se spomniš?« Besedo posodila sem še posebej poudarila.
»Aja, aja, saj res. Jan sem.« Dal mi je roko in me končno pogledal. Videlo se mu je, da je zadet. »Boš čik?«
»Hvala, imam svoje.«
Ustnice so se mu razpotegnile v nasmešek. »Torej nisi taka pridna punčka kot si mi najprej delovala.«
»Tako si mislil o meni? Od kdaj pa pridne punčke nosijo sabo rizle?«
Skomignil je z rameni: »Kaj pa vem. Te dni je vse mogoče. Sicer pa …« premeril me je od nog do glave, »… danes niti ne izgledaš tako pridno kot včeraj. Kje imaš pa tisto zlikano srajčko?« Zarežal se je. »Prisedi.« Premaknil se je bolj na levo in naredil prostor še zame. Iz žepa sem potegnila cigarete, on pa mi je ponudil vžigalnik. Prižgala sem čik.
»Hodiš na to šolo?« me je vprašal.
Pokimala sem.
»Kako to da te prej še nisem videl?«
»Poleti smo se priselili sem.«
»Aha.«
Do konca sva skadila v tišini. Vstala sem. »Ej, grem.«
»Ajde.«
In sem šla.
Ko sem za to povedala Maši, ni bila ravno navdušena. Večkrat me je opozorila, da iz tega poznanstva ne more postati nič dobrega, kar sem ji lahko le pritrdila. Tip prži, dila, obnaša se kot vseeno-mi-je-za-svet, poleg vsega pa ima zelo slab sloves. Ampak precejšen del tega odtehta njegov videz.
V soboto sem šla z Mašo v city park in si nakupila cel kup oblek, kiča pa podobnih ''lepih'' stvari ter tako končno končala svoj problem z oblačenjem. Odločila sem se, da od tistega trenutka dalje nikoli več ne dam gor starih cunj. Mimogrede sem se ustavila še pri starih znancih in si kupila nekaj zaloge za pržit.
Naslednji dan sem se kar sama odpravila v park, saj je Uroš šel za vikend domov. Tam sem srečala Jana. Ležal je v travi in kadil. Stopila sem k njemu. »Si ti vedno sam?«
»Si ti?«
»Ne. Ampak vedno ko te srečam, si brez družbe.«
»Nimam želje po družbi.«
»Aha, potem pa te ne bom motila.«
Prijel me je za gleženj. »Ne, ne, ne motiš. Če želiš, se mi pridruži.«
»Hej!« sem zaslišala iz kafiča. Nekdo mi je mahal.
»Sori, grem pogledat kdo me kliče.«
»Že v redu.« Spustil je moj gleženj in se obrnil na bok.
Stopila sem do kafiča, vendar tam nisem videla nikogar, ki bi ga poznala. »Hej, ti!« Na desni sem zagledala tipa, ki me je klical.
»Živjo. Te poznam?«
»Ne, samo zdelo se mi je, da potrebuješ nekoga, ki te reši pred Janom. Ne izgledaš mi ravno njegov tip punce.« Pomežiknil mi je, vstal in prinesel k mizi še en stol. »Izvoli.«
Njegovi prijatelji so mi naredili prostor zraven njega in sem sedla.
»Jaz sem Art. Pa ti?«
»Nina.«
Rokovala sva se.
»Kaj piješ?« me je vprašal in pomignil natakarici naj pride bliže.
»Kapučino.«
Pokimal je in mi naročil. »Torej, Nina, si fazanka?«
»Ne, drugi letnik.«
»Res? Čudno, prepričan sem, da bi te tako že prej opazil.« S prsti si je šel skozi lase polne gela in si tako popravil špičke.
»Priselila sem se letos.« Ta stavek sem verjetno ponovila že vsaj stokrat.
Dobila sem svoj kapučino in želela iz torbice potegniti čik, pa sem se premislila. Če je tip dober in plača pijačo, lahko tudi kajenje malo počaka. Na srečo pa je takrat on iz žepa vzel svojo škatlico: »Boš?«
»Ja. Hvala.« Vzela sem en čik in ga prižgala. Še večja sreča je, da kadi enake kot jaz.
Art je bil zelo zgovoren in prijeten tip. Mogoče malo zagledan vase, a nič hujšega. Pogovor je tekel gladko in ura je minila zalo hitro. Proti koncu so se vključili še njegovi frendi, ki so se prej držali zase.
Po tem sem se odločila, da moram it, ker če bi ostala predolgo, mu ne bi bila več zanimiva. Zahvalila sem se mu za rešitev pred Janom in rekla, da si plačam sama. Vedela sem, da mi ne bo pustil. Tako sem prihranila en evro in nekaj čikov.
Jana ni bilo več v parku, zato pa sem ga ponovno srečala pred šolo. Očitno je bil tokrat z nekom, ki se je ravno takrat odpeljal na skuterju. Poklical me je. »Torej Nina, si uživala v visoki družbi?«
»Dobro je bilo, ja.«
»Ah, Art,« je rekel zaničevalno, »ne vem kaj vsi vidijo na njem.«
»Hmmm, seksi frizuro, lušten obraz in mišice na rokah, pa verjetno še kje.«
»Se mi je zdelo, da bo kaj v tej smeri. V glavi pa je popolnoma prazen.«
»No ja, prej se mi ni zdelo, da ne bi vedel kaj govori.«
»Ha ha, govoriš kot da bi bila že zatreskana vanj.«
Zamahnila sem z roko. »Ne, no. Tip je pač prijazen in me je kao rešil pred tabo.«
»Že v redu.«
Takrat mi je zapiskal telefon: SMS. Bil je Uroš – napisal je, da se je vrnil.
»Dobro, da si me spomnila … Bi mi dala svojo številko?« Proseče me je pogledal.
Dala sem mu vizitko na kateri je bil zdaj že napisan moj nov naslov. »Zdaj pa moram it. Dobim se z Urošem.«
»Danes imaš pa kar natrpan urnik.« Privzdignil je obrvi. »Je on tvoj tip?«
»Pa tudi, če bi bil …« sem zagodrnjala in odhitele domov po rolerje. Z Urošem sva se že v petek dogovorila, da greva en krog, ko pride iz Ljubljane. Po približno eni uri sva se ustavila v nekem lokalu in si vsa izmučena naročila pijačo. Kot strela z jasnega me je vprašal: »Ti je kdo tu všeč?«
»Niti ne, čeprav izbira ni slaba.« Pomežiknila sem mu.
»Imaš kakšnega fanta v Ljubljani.«
»Ne.«
»S kom pa si se družila dokler si bila še tam?«
»S Tomom,« sem brez pomisleka odgovorila. A v trenutku, ko se slišala svoj glas, sem postala čisto slabe volje.
»Je kaj narobe?« me je vprašal.
»Ne, ne …«
»Čakaj … Tom … kaj ni to tisti, ki se je …«
»Ja.« Poskušala sem ostati mirna.
»Kaj ni bil on …«
»Ja bil je. Zdaj pa utihni!« Postala sem nekam groba.
»Oprosti.«
»Ne, ti mi oprosti. To me še vedno razburi.«
»Saj te razumem. In zdaj sem šele ugotovil, zakaj si me tako spominjala na Tjašo. To si ti, kaj ne?«
»Oh, ne reči mi, da si bil ti tisti, ki je bil takrat z onim kretenom v slaščičarni, ko je prišel nekaj težit.«
Zasmejal se je: »Ja, pa sem bil in zelo sem se zabaval. Ampak ne skrbi, nikomur ne bom povedal kakšna zloba si.«
»Joj, kako je ta svet majhen! Sicer pa zdaj nisem več takšna.«
»Zakaj si sploh to delala?«
»Saj ni važno.«
»Emm… te lahko vprašam nekaj bolj osebnega?« je rekel po kratkem premoru.
»Odvisno kako osebno je.«
»No, zakaj nikoli ne pogledaš nobenega? Recimo, če še nisi opazila Maki skače za tabo, Luka je itak kot magnet, niti jaz ne morem ostati hladen. In tvoj najboljši prijatelj je bil homoseksualec ...«
»Torej, kje je fora?«
Odkašljal se je. Videlo se je, da mu je nerodno. »Ammm, hmmm … si ti lezbijka?«
Nasmehnila sem se: »Bi bilo s tem kaj narobe?« Če reče ''ja'', ga takoj odpišem v spomin na Toma.
»Ne vem, nobene ne poznam.«
»Uroš …« nagajivo sem ga pogledala, »če ti rečem, da imam punco … bi šel trojčka?«
Uroš je v nekaj sekundah zamenjal kar nekaj baru in izrazov na obrazu. Končen rezultat je bil presenečeno-zmedeno-navdušen. »K… kaj? Ja, bi ti …«
Planila sem v smeh. »Ej srček, zajebavam se!«
»Jebemtiženskablesava…« Vidno se mu je oddahnilo. Globoko je zajel sapo in si z roko pokril mednožje.
»Jao, jao tipi … vsi ste isti!«
Tokrat se je nasmehnil tudi on: »Glej da ne poveš nikomur!«
Počasi sva spila še preostanek soka in se odrolala nazaj domov, pod tuš in spat.
Nadaljevanje v naslednjem poglavju ... KLIK!
©Masa C.