•
Tretje poglavje
Od koncerta je minil en mesec in z Artom sva še kar uradno skupaj. Kr neki …
Jan me od takrat naprej ni več klical, niti ga nisem več videla drugje kot občasno na hodniku v šoli. Včasih me je prijelo, da bi šla do njega, pa sem se vedno znova prepričala, da to ne bo dobro. Vedno ko sem ga videla s neko kuro (zdaj ni več tista fazanka), sem dvignila glavo in gledala v drugo smer. V resnici pa me je to zelo žrlo.
Z Ulo in Urošem smo postali najboljši prijatelji, kljub pripombam sošolk. Bina pa mi je res čudežno nehala težit.
V šoli smo pisali prve kontrolne naloge in vsi prfoksi so začeli s spraševanjem za ocene, tako da moji popoldnevi niso bili več tako prosti in brezskrbni kot na začetku.
Zdi se, da sem končno spet prišla do normalnega dijaškega življenja.
Nekoliko pa me je s tira vrgla obletnica Tomove smrti. Šla sem k njegovemu grobu in sedela tam dobri dve uri. Le kako bi bilo, če bi bil še z mano …?
Ta večer sem šla spat bolj zgodaj, saj se nisem počutila najbolje.
Moje popolno dijaško življenje se je zaključilo z dnem, ko sem šla na sladoled, čeprav je vreme končno postalo zares jesensko.
Art me je povabil v sladoledni vrt in rekel, da se nama bo pridružil še en parček: njegova zelo dobra prijateljica in sošolka Zoja s svojim tipom – ki pa ni bil nihče drug kot …
»Jan, to je Nina.«
Pokimala sem. »Sva se že srečala nekajkrat.«
Sedli smo in z Janom sva si bila nasproti. Zoja in Art sta se nekaj časa pogovarjala o neki snovi, ki jo bosta imela za maturo, midva pa sva se gledala.
Naročili smo sladoled. Jaz sem si zaželela jogurtnega okusa. Čez kako minuto je vsak je lizal svoj sladoled. Ko sem pojedla polovico kepice, ki gledala iz korneta, se nisem mogla upreti sebi in svojemu načinu. Kepico sem oblikovala v kroglo in po dolžini robu, preden se je začel kornet, z jezikom zarezala v sladoled. Potem sem sladoled dvakrat obliznila in dala cel vrh v usta. Jan je definitivno prišel na pravo asociacijo, saj me je gledal s široko odprtimi očmi.
Točka zame!
Ko smo zapuščali mizo, mi Jan šepnil: »Greš na čik?«
»Čez 15 minut pred šolo.«
Po tem smo šli v različne smeri. Jan je Zojo pospremil na avtobus, jaz pa sem šla z Artom do njegovega avta in mu rekla, da bi se do doma raje sprehodila. Ko se je odpeljal, sem se obrnila proti šoli. Jana še ni bilo in sedla sem na klopco. Čutila sem vznemirjenje. Skozi temo sem zagledala obris njegove postave in njegovo značilno hojo.
Sedel je poleg mene. Za trenutek sem ga videla v obraz ob svetlobi vžigalnika, ko je prižgal čik.
»Kje si bila tako dolgo?« je končno rekel.
»Kje le?« Nisem pričakovala odgovora.
»Si bila preveč zaposlena z Artom?«
»Precej. Saj ti si bil pa z Zojo.«
»Je zdaj to sploh važno?« Brez zadržkov me je prižel k sebi in me precej divje poljubil. Čez čas je rekel: »Ti si pa upaš.«
Naredila sem se neumno: »Kaj?«
»Tisto s sladoledom. Prasica majhna … dobro si vedela! In naj mi samo še nekdo reče, da si pridna …«
Ugriznila sem ga v ustnico. »Želiš vedeti, kako bi se počutil na mestu sladoleda?«
»Itak!«
»Drugič,« sem mu odvrnila. Sicer bi z veseljem, ampak če bi se vse zgodilo prehitro, mu kmalu ne bi bila več zanimiva.
»Zakaj?« V glasu je bilo slišati razočaranje.
»Ne da se mi, zaspana sem. Grem spat.« Na hitro sem ga še cmoknila in šla. Tako sem si zagotovila ponovno srečanje z njim.
Sanjala sem o Tomu. Od kar je umrl, še nisem. Bil je ob moji postelji in mi rekel, da sem se zaklenila v nekaj kar nisem, prav tako pa sem dala svoje srce naprodaj. Rekel je, da je prišel, ker pozabljam, kdo sem v resnici. Sedel je poleg mene in rekel: »Pozabila me boš.«
»Ne!« Zbudila sem se, zaradi lastnih krikov. »Ne bom več, Tom. Obljubim, ne bom se spremenila. In nikoli, nikoli te ne bom pozabila!« Po licih so mi tekla solze.
Zjutraj sem se zbudila popolnoma prepotena. Nisem se spomnila drugih sanj, a prepričana sem, da so bile podobne. Tom mi je pustil dobro sporočilo. Počasi se bom poskušala vrniti nazaj, seveda ne tako na silo in očitno kot sem na začetku šolskega leta postala … o joj … barbika. Ko sem takrat mislila, da bom s spremembo dobila prijateljice in zaživela na novo, sem se zelo motila. Pravzaprav, sem le potlačila svoja čustva in sebe. Konec koncev, sem se ravno tako večinoma družila s tistimi, ki bi me sprejeli ravno takšno kot sem bila prej: z Janom, Urošem in Ulo. Tole z Artom pa je čista polomija. Res da je tip čisto okej, ampak nikakor ni moj stil in niti ne čutim do njega nič posebnega. Torej:
V šolo sem šla tako kot ponavadi. Ves čas pa sem razmišljala, na kakšen način naj odslovim Arta … spomniti se moram način, ob čemer bi se Tom zelo zabaval.
Ko je prišel Art, sem se vedla običajno.
Med prosto uro sem šla s Tejo, Nino in Majo na kavo. Brez težav sem govorila o kozmetiki in modnih znamkah. Kaj vse se človek nauči v mesecu in pol …
Sploh se prej nisem zavedala, kako zelo mi je vse to že zlezlo pod kožo.
Pri telovadni se mi je zgodilo nekaj popolnoma filmskega: pri teku sem se spotaknila čez sošolkino nogo in odletela z glavo v zid. In potem tema. Spomnim se šele kako mi je Ula v garderobi dajala mokre robce na glavo. Pojma nimam kako sem prišla do tja. Prfoksa ni bilo zraven. Želela sem se pobrati, pa se mi je preveč zvrtelo. Z Ulino pomočjo sem prišla do učilnice za angleščino, vendar nisem zdržala do konca ure. Preveč me je bolela glava in vrtelo se mi je. Prfoksa pa me ni spustila domov! Rekla je, da naj se neham pretvarjati in da če ji še enkrat omenim glavobol, bom vprašana. Pomnila sem se na Toma in popizdila: »Kva teb ni jasn?! Vse trače si lahko poveste tam dol v zbornici, da pa bi šli vprašat, če sem res padla in bla v nezavesti, se vam pa zdi čisto premalo pomembno. Mtka bo navdušena nad neodgovornostjo prfoksov!« Na hitro sem vstala in se nevarno zamajala na nogah. Ula me je podprla, Uroš pa je hitro skočil k meni: »Z njo grem.«
»Makivič, sedi nazaj na svoje mesto!«
»Ni šans, Nina v takšnem stanju še dol po stopnicah ne bo prišla cela.« Pobral je mojo torbo in me pospremil do doma.
»Si videla sošolce?« je rekel med potjo, »ko si povzdignila glas so te vsi gledali kot, da si padla z Marsa.«
»Bolimekurac,« sem zamomljala nerazločno.
Urošu sem dala ključ, da je odklenil stanovanje. Sedla sem na kavč. Bila sem zelo utrujena. Uroš mi je prinesel kozarec vode. Naslonila sem se nanj in on me je božal po laseh. Zaspala sem.
Prebudil me je fotr, ko je prišel prav nič po tiho. Povedala sem mu, kaj se mi je zgodilo, on pa je skomignil z rameni in rekel naj počivam.
Ko je končno prišla domov še mami, me po hitrem postopku vrgla v avto in se zmenila za slikanje glave v bolnici. Ugotovili so, da sem dobila pretres možganov. Čez noč sem morala ostati tam na opazovanju. Pri vsem tem me je najbolj zabavalo to, da bo mami odprla celo vojno fronto v šoli zaradi tako malomarnega ravnanja prfoksov.
Naslednji dan nisem šla v šolo, po pouku pa sta prišla do mene Ula in Uroš. Urošu sem se zahvalila za vse.
»Ni panike, Ninči, neopravičene itak nisem dobil, ker je bila zjutraj tvoja mtka v šoli. Cela šola jih je poslušala na hodniku, ker se je vse slišalo iz zbornice. Dobro je napizdila anglarco, še posebej pa vašega prfoksa za telovadbo, ker je o nesreči ni obvestil in niti ni bil s tabo, da bi videl, če je kaj narobe.
Nasmehnila sem se. Čeprav je mami ves čas na šihtu, zna bit prava mami, ko je to treba.
Arta ni bilo k meni. Poslal mi je le SMS, da upa, da je vse v redu. Prišel pa je Jan. To me je popolnoma šokiralo. Prinesel mi je novo škatlico čikov: »Izvoli. Sklepam, da si v bolnici že vse skadila.«
Sedela sva na moji postelji in na računalniku gledala film Dirty dancing 2. Kdo bi si mislil, da je ta eden izmed njegovih najljubših? Tudi mene je presenetilo, potem pa mi je povedal, da rad pleše.
Tisto popoldne se nisva niti dotaknila, čeprav bi se lahko, saj sva na razpolago imela celo stanovanje in posteljo. Niti omenila nisva nič, kar se je med nama že zgodilo.
Naslednji dan v šoli, so me vsi gledali postrani. Prišla sem namreč v starih kavbojkah in sprani jopici. V razredu se je šušljalo, da sem pri padcu izgubila spomin, ali pa da sem jih enostavno preveč pretresla. Art se je nekaj časa kar obotavljal, ali bi me objel, ali ne. Ups, pozabila sem tudi na make-up.
»Si v redu?« je vprašal.
Skomignila sem. »Seveda. Le malo me še glava boli.«
»Oprosti, ampak zakaj si danes taka?«
»Kakšna?«
»Neurejena.«
Privzdignila sem obrvi. »Hočeš reči, da ti nisem všeč?«
»Ne … samo vem, da lahko izgledaš bolje.«
»No, bo že bolje. Grem zdaj.« Obrnila sem se na petah in odšla.
Konec tedna so se začele jesenske počitnice. Z Ulo sva se jih odločile zalit z vodko. Arta nisem videla že nekaj dni, na vsake toliko časa mi pošlje SMS. Zmenila sva se, da se vidiva zvečer, ko greva z Ulo ven.
Dobili sva se ob osmih zvečer na Petrolu. Brez problema sva s pomočjo moje ponarejene dijaške izkaznice dobili črno vodko. Njami!
Šli sva v park in legli v travo. Ula je iz torbice potegnila dva plastična kozarčka.
»Saj jih ne rabiva.«
»Seveda jih. Za nazdravit!« Nalila je vsaki skoraj pol kozarca. Dvignila je svojega: »Na lajf!«
In sva spili do dna.
Čez pol ure ali uro (pojma nimam kdaj, ker …) je vodka prišla za nama, tako da sva bili že kar lepo pijani, sta prišla do naju Mare in Miha iz Artovega benda. Ležali sva v travi, jaz sem imela glavo naslonjeno kar na njene prsi, zraven naju pa skoraj izpraznjena flaša.
»Art te išče,« je rekel Miha.
»Ha? Kdo?«
»Art,« je ponovil.
»Art … Art? Ula, poznava kakšnega Arta?«
Ula se je zasmejala: »Pojma nimam. Saj ni važno.«
»Art je tvoj tip, Nina.«
»Jaz nimam tipa. Jaz …« jezik se mi je zapletel in rekla sem nekaj totalno nerazumljivega.
Mare je pobral s tal flašo. »Kaj pa… ženski sta pijani. Sicer se pa še dobro držita, če sta vse to spili sami.«
»Jo neseva do Arta?« je predlagal Miha.
»Ne grem nikamor!« Oklenila sem se Ule okoli vratu, ona pa se je le smejala.
»Ga grem jaz iskat.« Mare je odšel.
Miha me je dvignil tako, da sem sedela na tleh in se naslanjala nanj. »Nina, spravi se k sebi. Dvomim da bo Art navdušen.«
»Art? Sem že povedala, da me boli kurac za Arta. Hočem Jana!!«
»Šššš, ne deri se.«
»Ne, ne, ti mene ne razumeš,« sem momljala naslonjena nanj, »jaz rabim Jana. Rada bi mu ga končno potegnila.«
»Ne govori neumnosti.«
»Pa če sem mu obljubila!«
»Nina, ti si z Artom.« Poskušal me je dvigniti, jaz pa sem imela noge kot želatino.
»Boli me kurac za Arta!!«
»Tooo bejba!« sem zaslišala iz drugega konca parka.
»Poslušaj, ti,« Miha sem prijela za ramo, »povej tistemu Artu, da je beden, da je brezvezen in da naj mi ne teži. Poleg tega pa me še v posteljo ne zna dobit.«
»Bravo Ninaaa!« je zacvilila Ula.
»Pretvarjal se bom, da tega nisem slišal.«
Takrat je pršel Art. »Nina?«
»Ha?«
»O joj … kaj je s tabo?«
»Nič ni z mano narobe! Nehajte skakat okoli mene! Izginite!«
»Okej, se bova jutri pogovorila.« Odšli so.
Čutila sem da mora biti on nekje blizu. »Jan!!« Ni ga bilo.
Zjutraj sem se zbudila pri Urošu. Spomnim se le, dolge ceste in Uroša, ki mi je govoril, da ni več daleč in kako me je pokril z odejo. Ula je ležala poleg mene, Uroš pa je spal na tleh.
Vstala sem in šla do kopalnice na stranišče. Splaknila sem si obraz in šla v kuhinjo po kozarec vode. Za mizo je sedel Maki in zajtrkoval.
»Včeraj je bilo pa divje, kaj?« se mi je posmehoval. »Boš jedla?«
Odkimala sem.
»Imaš mucija?«
Ponovno sem odkimala.
»Kaj pa? Ogromnega tigra?«
»Jaz nimam nikoli mačka. Samo zaspana sem.«
V kuhinjo se je primajal Uroš. Objela sem ga: »Hvala. Zlat si!«
»Vem, vem.« Popravil si je lase s čela in se pretegnil. Rekel je, da je prišel po naju sredi noči, ker je Art prosil Makija, ki je bil v Pabu, naj ga pokliče. Dobro, da imam tako dobrega prijatelja!
Nasmehnila sem se. No vidiš, Tom, sem že nazaj na stari poti. To je bilo skoraj tako kot včasih s tabo.
Urošu se ni videlo, da bi bilo karkoli narobe, ker sva ga z Ulo ponoči dvignili iz postelje. Izgledal je celo zadovoljno. Verjetno zato, ker sem mu všeč, meni pa je v resnici in čisto za res žal, da ga vidim le kot prijatelja. Dober tip je in tista, ki ga bo imela bo zelooo srečna.
»Dobrega fanta imaš, ni kaj,« je zamomljal s polnimi usti kruha.
Zarežala sem se: »Ja, tako dobrega, da je celo bratrancu mojega najboljšega prijatelja naročil, naj ga pokliče, da me pride iskat. Dobro, da me ni pustil tam zmrznit.«
Zasmejali smo se.
»In kaj misliš naredit z njim?« je še zanimalo Uroša.
»Verjetno ji nič ne bo treba … verjetno je že zvedel, kaj je včeraj govorila o njem,« je namesto mene odgovorila Ula in oponašala mojo pijano govorico: »Art je beden, še položit me ne zna!«
»To si rekla?« sta zastrmela Uroš in Maki.
»Ne vem, če ravno to, ampak ja no, bilo je nekaj v tem stilu.«
»Tako rada bi videla njegovo reakcijo, ko mu je Miha povedal tole,« se je še naprej smejala Ula, »stavim, da si mu čisto sesula ego in ga še nekaj dni ne bo iz hiše. Še posebej, če je še kdo slišal.«
»Mislim da so že mene slišali tisti, ki so bili v parku,« sem pokimala. »To bo še zabavno …«
V tistem sem dobila SMS, pisal mi je Art. Naglas sem prebrala: »Oj Ninca, upam da si OK. Skrbelo me je zate. Pokliči me, ko se zbudiš.« Spogledali smo se.
»Torej ne ve,« je bil nekoliko razočaran Uroš.
Skomignila sem: »Očitno ne. Bom pa pač ponovila.«
Obraz se mu je spet razjasnil. Joj, težko mi je takole … dobro, da Ula ni povedala še tisto, da sem želela Jana.
Opoldne sem šla domov. Ni bilo videti, da bi starša ugotovila, da me celo noč ni bilo, ko sem prišla, pa sta bila itak že na šihtu.
Skuhala sem si kavo in prižgala računalnik. Takoj me je na MSN-ju kliknila Maša, ki sem ji seveda poročala o pretekli noči. Njen komentar je bil smajli (a.k.a. smeško), ki tolče po s kolom glavi drugega smajlija (v tem primeru je ona predstavljala prvega smajlija) … zelo zgovorna podoba.
Za Mašo pa je pogovor začel še Jan:
THC pravi:
c-c-c :P
Ninca-malinca pravi:
Kaj?
THC pravi:
Slabo si se začela obnašati v javnosti.
Ninca-malinca pravi:
Ups, se zgodi.
THC pravi:
Slišal sem tvoje mnenje o Artu.
Ninca-malinca pravi:
Ja in?
THC pravi:
Všeč mi je. Prav tako mi je bil všeč tisti drugi del. :)
Ninca-malinca pravi:
Kateri?
THC pravi:
Tisti o meni. :D
Ninca-malinca pravi:
Ne spomnim se. :S
THC pravi:
No, da ti osvežim spomin: hočem Jana, rabim Jana in takšne. Najbolj pa mi je bilo všeč: fafala bi mu ...
Ninca-malinca pravi:
Tega nisem rekla!!!
THC pravi:
Kako pa veš, če se ne spomniš? :P
Ninca-malinca pravi:
Kaj takega bi se 100% spomnila!
THC pravi:
Okej, okej … mogoče pa sem narobe slišal. :P Prelepo je, da bi bilo res, ane?
Ninca-malinca pravi:
Pa že. No, grem zdaj popit mojo kavo. Verjetno je že mrzla.
THC pravi:
Se vidiva za kakšen faf … mislim čik. :P
Ninca-malinca pravi:
Ha-ha. Čaw!
Čutila sem, kako sem postala rdeča v obraz. Dobro, da me ni mogel videti! Še predobro sem se spominjala, kaj sem rekla. Menda pijani govorimo resnico.
Z Janom sem torej opravila, čakala pa ne je še ena naloga: poročati Artu o tem, kaj si resnično mislim o njem. Tomu bi bila ta taktika všeč, saj se bo najverjetneje skregal tudi s frendi.
Poslala sem mu SMS, da se dobiva pred šolo, on je potem predlagal nek kafič, a sem ostala pri svojem.
Želel me je pozdraviti s poljubom na usta, pa sem mu raje nastavila lice. Sedla sva na klopco kjer sva običajno sedela z Janom.
»Sori, ker te včeraj nisem peljal domov,« je začel.
»Ja, res si bil kreten.«
»Resno, sori, moral bi ti pomagat.«
»Zdaj je že prepozno. Dobro, da imam Uroša, v takšnih situacijah se pa res pokaže komu je mar zame.«
»Meni je še vedno!«
»Dobro no, oprostim ti.«
Nasmehnil se je. »Pridi z mano.«
Šla sva v avto, ki ga je (po naključju?) pustil v kotu parkirišča kjer je stalo skrivenčeno drevo in zakrivalo sprednji del avta.
»Kam greva?« sem vprašala.
»Nikamor.« Potegnil me je k sebi in prisesal ustnice na moje. Kmalu mi je začel odpenjati hlače in z roko začel lesti vedno nižje.
Torej je včeraj vseeno dobil namig …
Pobožal me je pod zadrgo od kavbojk. Eh, verjetno je bilo bodeče, saj sem se pobrila kake tri ali štiri dni nazaj – ne sekiram se. S prsti je šel vedno nižje in če bi bila mačka, bi zapredla. Verjetno je opazil moj nasmeh, saj je začel iskati ščegetavčka (ja, dejansko je moral iskati – kot da je tako težko). Predvsem na mojo srečo ga je našel in ga začel drgniti - in tako dalje in tako dalje. Pravzaprav, je vse skupaj izpadlo super, tako da mi je na koncu še celo prišlo, sicer ne najbolje ampak vseeno … Vzamem nazaj tisto pripombo glede iskanja, saj očitno ima nekaj pojma.
Kmalu sem se spomnila, zakaj sem pravzaprav z njim in prižgala čik.
»To je to?« se je začudil.
»Še kaj pričakuješ?«
»Jah, običajno po tem sledi seks ali pa vsaj kaj oralnega.«
Bila sem tiho.
»Boš kaj rekla?«
»Kaj pa bi morala? Očitno si prejel sporočilo.«
»Kakšno?«
»Saj vem, da ti je Miha povedal.«
»Kaj pa?« Delal se je budalo.
»Saj veš … da bi bilo lepo, če bi me spravil v posteljo in to – no, v tem primeru si se me želel spraviti v avto.«
»S tem ni nič narobe. Ampak ti očitno nočeš.«
»Jaz sem dobila svoje.«
Bil je presenečen.
»Ne vem kaj si presenečen, jaz sem bila veliko bolj, ko si začel s tem.«
»Zakaj?«
»Ja, glede na to, da ti je Miha očitno govoril kaj sem rekla, se mi zdi čudno.«
»Saj ni rekel nič drugega. Kaj pa je še bilo?«
Nasmehnila sem se. Zdaj je prišel moj najljubši del. »No, glede na to da sem rekla, da me ne znaš položit …«
»A tako si to rekla?!«
»… in da si kreten, da me boli kurac zate …«
Debelo me je gledal.
»…in da pravzaprav hočem Jana, sem pač pričakovala, da me ne boš več želel videt. Ampak očitno …«
»Prasica!« je vzkliknil. »Me boš zamenjala za tistega zadetka?!«
»No, ne, ampak bi bilo pa lepo.« Nasmehnila sem se, kot da mi je nekdo povedal, da bo sončno vreme in stopila iz avta, da bi odšla. Tudi on je skočil ven in do mene.
»Lahko bi mi povedala,« je rekel prizadeto, čeprav je to želel skriti.
»Tako kot je mene prišel iskat Uroš, bi ti tudi Miha lahko povedal. Zato pa so prijatelji in jaz jih vsaj imam.« Po tem sem zares odšla.
Ko sem prišla do vogala šole, sem na svoji rami čutila Tomovo roko. Točno tako kot včasih.
Preostanek počitnic sem večinoma lenarila, čemur res ni potrebno posvečati pozornosti, saj vsak ve, kako to gre. Nekajkrat sem šla še na kavo z Ulo in Urošem, od Jana pa ni bilo glasu. Niti ga nisem pogrešala, samo prijetno bi bilo imeti nekoga za družbo pri đoli. Včasih ne vem komu lažem.
Treba pa je omenit četrtek. Bila sem priča zelo zanimivemu pogovoru Arta in Miha. Seveda nista vedela, da sva z Ulo v kafiču, saj sva sedeli ravno za pregrado med najino in njuno mizo.
»Zakaj mi nisi povedal?« sem slišala reči Arta.
»Bila je zelo pijana in ni se mi zdelo pomembno. Govorila je bedarije.«
»Se ti zdi, da je to bedarija, če punca reče, da je njen tip kreten!« Art je povzdignil glas.
Tišina. Verjetno je Miha zmajal z glavo ali pa kaj podobnega.
»In jaz tebi pravim frend!! Ti si en navaden izdajalec!«
»Ej, pomiri se …«
»Pa bi se ti pomiril, če bi ti eden izmed najboljših frendov obrnil hrbet?!«
»Saj je samo ženska …« je poskušal Miha.
»Ne gre se za to, a ne razumeš? Jaz nočem imeti okoli sebe takih ljudi! Spizdi mi iz pred oči, pa da ti ne bo padlo na pamet prit zvečer na vaje. Nisi več v bendu!«
Miha je sunkovito vstal, zabrisal kovanec evra na mizo in odšel.
Uspelo mi je.
Ula se je skoraj zadušila, ko po poskusila prekriti smeh in komaj izdavila: »Kere scene!«
Posledično torej Miha ni bil več v bendu in je kot maščevanje Artu takoj po počitnicah celi šoli raztrobil kaj je bilo, kaj sem rekla in vse še dodatno napihnil – kot na primer, da nima pojma o seksu, da ima majhnega in podobno sranje. Nekatere govorice so bile tako zlobne, da se mi je kar malo zasmilil (ampak res samo malo). Ampak to je zdaj preteklost, jaz mu ne bom pomagala, Art naj se kar znajde sam. Mogoče zdaj ne bo imel več ega večjega od sebe.
Po vsem tem sem jaz postala pravi heroj. Znanci so me trepljali po rami, češ da sem končno dokazala, da ta tip ni bog in znanke so me občudovale, ker sem zapustila boga. In moj komentar: se zgodi.
Čez kakšen teden me je po pouku pred šolo počakal Jan. Pomežiknil mi je. »Greva na čik?«
Delala sem se kot da je odločitev zelo težka in se popraskala po glavi. »No, mogoče pa … Itak!«
Skrila sva se med drevesi in sedla sem na šolsko torbo. Prižgala sva svak svoj čik.
»Ti si pa postala prav popularna,« mi je rekel, »še malo pa boš legenda. Lahko sem ponosen, da sedim tukaj s tabo.«
Rahlo sem ga boksnila v ramo. »Ne pretiravaj.«
»Povej mi, ali ja zdaj kakšen nov na vidiku.«
»Tip? Ne še. Čeprav oboževalcev mi ne manjka, pa čeprav nisem več barbika na pogled.«
»Barbika? Zakaj bi morala biti plastična lutka, da bi bila lepa?«
»Nisem mislila tako … saj veš no.«
»Ne, ne vem. Mislim, ti in tako imenovana barbika nimata nič več skupnega, ampak če ti povem po pravici, ženska ni samo rit in joške – no tudi to je – ampak je še veliko več. Ti si namazana samo s črtalom in maskaro, pa zato ne izgledaš nič slabše od tiste Tince, ki ja kao fotomodel in uporablja za celo kozmetično hišo kremic, pudrov, šminke in baru. Po moje je še lepše, če je punca naravna. Sicer res da pred kolegi ne izpadeš frajer, če nimaš vsaj Naj Smrklje, ampak take so itak samo za podret ...«
Nikoli ga še nisem slišala govorit toliko in tako resno. Pokimala sem mu, da bi ga spodbudila in da bi povedal še kaj.
Nadaljeval je: »Poleg vsega tega pa ni vse samo zunanjost. Tebe bi lahko obkrožalo deset Playboy-evih zajčic, pa bi večino tipov pritegnila prav ti s svojimi potezami, kretnjami, zgovornostjo, mimiko, pogledom in podobno, kaj šele po tem, ko spregovorijo s tabo in ugotovijo, da nisi popolna kura. Jebeš poj dekolte pa to, pomembno je to, da znaš tipa očarat in potem bo slep za ves Playboy šov in lahko ga vrtiš okoli prsta. Res da ženske nimate fizične moči, ampak če hočete, pa imate pa tipe v mezincu. Samo moram ti priznat, da ko sem te prvič videl in spoznal, si bila res najnovejši model barbike za pofukat. Nisem pa nikoli mislil, da bom s tabo spregovoril, več informacij od imena, kaj šele da bi ti priznal mojo pravo mnenje o ženskah. Ampak prosim te, ne povej nikomur, ker bodo rekli, da sem peder.«
Nasmehnila sem se. Takšnega ga nisem poznala. Ula je imela prav, ko je rekla da nekje globoko v njem se skriva dober tip. Škoda, da tega večkrat ne pokaže.
Naslonila sem se s hrbtom na njegova kolega in pulila travo iz zemlje. Z neko bilko sem ga požgečkala po roki. Razmišljala sem o njegovih besedah. »Nisem vedela, da znaš bit tudi tak.«
»Kakšen?«
»Ne vem … Takšen … resen.«
»To je bil samo trenutek slabosti.« Skuštral mi je lase in ob njegovem dotiku sem dobila mravljince. Ne, ne, ne … to me je samo zmrazilo. On mi ni všeč in do njega ne čutim nič. Mraz je. Ja, krive so nizke temperature.
Tisto popoldne sva se le pogovarjala. Edini telesni stik, ki sva ga imela, je bilo naslanjanje nanj.
Domov sem prišla precej pozno, čakala pa me je še vsa snov zgodovine, ki sem se jo morala naučiti do naslednjega dne za kontrolno nalogo. Na srečo je ustno preverjanje znanja pri tem predmetu potekalo nenapovedano in sem vsakič pred uro preletela zvezek, da sem ponovila najbolj pomembne dogodke. Tako je bilo učenje veliko lažje in prihranjenih mi je bilo kar nekaj ur sedenja za knjigo. Mimogrede, moje ocene so zaenkrat super: kar nekaj štiric, celo štiri petke in dve trojki. Kdo bi si mislil, da mi bo drugi letnik šel toliko bolje kot prvi. V prvem sem bila dobra, letos ciljam na prav dobre uspeh.
Naslednji dan sem si po zgodovini vzela frej uro. Kontrolna je bila totalno zajebana in rabila sem par čikov ter svež zrak.
Bila sem sama v Pabu (le kdo iz razreda pa še upa špricat šolo?). Bil je presenetljivo poln za tisto uro in vse mize so bile zasedene. Ker sem za eno mizo sedela sama, so do mene stopile tri punce in prosile, če lahko prisedejo. Izgledle so dokaj kul, zato sem prikimala. Ena od njih je bila na videz metalka, druga približno flešerka, tretja pa nekoliko bolj rokovska. Takoj smo začele debato o špricajnu, saj bi tudi one drugače morale biti pri pouku. Moje sogovornice so hodile na turistično šolo, nedaleč stran od naše.
Deset minut za njimi je pridivjal tip, se počil na klop zraven Mine in začel: »Pičkamaterna kolk je bila blesava ta kontrolna. Preletel sem vprašanja, pa je bilo kr neki, potem sem se podpisal in šel. Ve tri ste pametne, da ste šle še pred začetkom.«
Tako smo sedeli tam še dobre pol ure, na koncu smo si izmenjali telefonske številke in se zmenili, da se še kdaj dobimo. Res so face.
Stvar definitivno ni mogla bit naključje: pred šolo je bil Jan, čeprav bi moral imeti še dve šolski uri. Od kdaj vem napamet njegov urnik?
Sladko se mi je nasmehnil. »Izgledaš kot da te je povozil tank.«
»Hvala.« S kazalcem sem potegnila črto pod očmi in tako odstranila razmazano črtalo – ali pa sem morda še bol razmazala?
Brez besed sem se mu usedla se mu v naročje.
Pogledal me je češ, kako lahko kar tako, a ostal tiho.
»Klop je mokra,« sem končno rekla.
Pokimal je. »Bi eno skadila?«
»Po tleh je mokro.«
»Greva do mene?«
Vstala sem. »Si sam?«
»Ja.«
V pol ure sva bila že na postelji. Na pol slečena in odpeta. Saj drugega ni bilo za pričakovat …
Končno sem mu uresničila ta težko pričakovan oralni seks. Po tem me je pogledal kot najbolj ubogljiv kužek. Tip se mi je skoraj klanjal. Ha. Ne bi mogla bit bol zadovoljna s svojim delom … In ne, nisem se ''učila'' iz Cosmopolitana.
Glavo je položil meni na trebuh, se na široko zasmejal in: »V tretje gre rado.«
©Masa C.