Home | Nezaželena dediščina | Sončev obrat | Merloer | Pomen trenutka
Nezaželena dediščina
»Že pet dni sedim doma in čakam, da bi se me nekdo usmilil. Moj kristal jasno kaže moje razpoloženje– rjava barva, kar pomeni nezadovoljstvo in dolgočasje. Zakaj? Preprosto, ker že peti dan sedim doma in čakam, da se me kdo usmili!
Navadno je pri nas vedno taka zmeda, da starša komaj vesta za mene. Niti poročiti se še nista utegnila, zato imam jaz kar mamičin dekliški priimek Flur. Moj ati je ves čas v službi. Včasih se pojavi doma, da kaj pojé, nato spet izgine. Mami pa ureja dokumente, skače okoli sorodnikov in po sodiščih glede stričeve oporoke. Sicer bi morala tudi jaz žalovati za njim, a kaj, ko ga nikoli nisem poznala. O njem vem samo toliko, kolikor smo se učili v šoli. Bil je namreč pomemben znanstvenik, raziskovalec in zgodovinar obenem. Vsak v Atlanii je že slišal zanj, a nihče, razen sorodnikov, s katerimi je odraščal, ga ne pozna osebno. Ni bil ravno družaben.«
Ko je Kaira tisti dan dobila pismo iz Sodišča v glavnem mestu Irenjas, se je njen kristal obarval temno zeleno – bila je razburjena. Kako tudi ne bi bila, ko pa je končno ugotovila, kaj je počela njena mami na sodišču pet dni.
Spoštovana gospodična Flur, Kaira!
Ob smrti vašega strica g. Flur, Gros, bi vam radi izrekli iskreno sožalje. Vemo,
da so dnevi, ki jih preživljate hudi in upamo, da novica na vas ne bo vplivala
slabo.
Na Sodišču smo uradno priznali oporoko g. Flura in se odločili, da kljub
nasprotovanju nekaterih, upoštevamo njegovo željo. Prilagamo vam tudi originalno
oporoko, če dvomite o njej, sicer pa dedovano lastnino navajamo v naslednjih
vrsticah:
Trilandska skrinjica
in hiša imenovana Karistina z vsem, kar je uporabljal preminuli.
S spoštovanjem,
Voditelji Irenjas, Sodišče
Biti dedič je zelo zanimiva situacija, ampak Kaira ni bila pretirano vesela tega, kar je podedovala od izjemno čudaškega strica. Stara hiša polna čudni naprav in kemijskih formul je res ni zanimala. Zagotovo je vsa razmajana in razmetana, kajti stric ni imel časa za pospravljanje, si je mislila, če pa bi jo želela prenoviti, bi stalo več kot nova hiša. Zares popolnoma nezaželena dediščina za skoraj enajst kristalov staro Atlaniančanko. Edino skrinjica bi jo utegnila zanimati.
Kaira je ležala na postelji in že šestnajstič prebirala stričevo oporoko. Ni mogla verjeti da je dedinja znanstvenika, ki se je zapisal v zgodovino Atlanie. Zakaj pa ni vsega zapustil svojima sestrama? Sošolke mi ne bodo verjele, si je mislila. Kaira je skočila s postelje. Saj res, šola! Nič se še ni učila, niti naloge ni naredila. Bil je zadnji dan pomladanskih počitnic ona pa je ves čas samo ležala in se smilila sama sebi. Ni ji preostalo drugega, kot da se resno loti dela.
»Ujemi!« je zakričala Rose, njena najboljša prijateljica in ji čez tri terale (*lebdeč krog na katerem Atlaniančani sedijo) vrgla majhni ploščico bij (*spominska kartica, nekako tako kot pri nas CD). Kaira ga je spretno ujela. Dotaknila se je svojega kristala in iz njega se je pojavil tanek voden okvir, v njem pa skoraj prosojno bela plošča na kateri se je črka za črko izpisal vijoličen pozdrav: -Dobro jutro, Kaira! Čakajo te štiri sporočila. Od tega je bolje, de enega ne prebereš ;) - Ta ekran, vodni okvir in pela plošča skupaj, se je imenoval parilizontopir ali na kratko zon. Kaira je svojega klicala kar Afry. »Dobro jutro, Afry. Mi je pisala mami?« Na ekranu se je ponovno izpisalo vijolično sporočilo: -O, ja! Meni se ne zdi ravno obetavno sporočilo. Ali pač. Vsaj v šolo ti ne bo treba ;) - Kairo je začela zanimati vsebina pošte. »Kliki!« je ukazala Afryji. Bela plošča se je zatemnila in na njej se je prikazalo mnogo slikic in napisov. Kaira je s prstom pritisnila na sliko pisma. Res so bila štiri nova sporočila. Pritisnila je napis Gaeliela in odprl se ji je tekst, ki ji ga je poslala mami.
Kaira, upam da ne boš preveč presenečena. Imam dve novici, dobro in slabo. Dobra je, da si naslednjih devet dni, ne bo treba v šolo. :) In še slaba novica (zame je tudi ta dobra, a zate mislim da ne). V šolo ne boš šla, ker gremo v Karistino. Verjetno že veš, da govorim o stričevi hiši in tvoji dediščini. Gremo si jo ogledat in če nam bo ugajala, se bomo morda preselili tja. Po pravici povedano, ne vem kje sploh Karistina stoji, zato je vse odvisno tudi od okolja.
Uživaj,
Mami
Kaira je razprla oči. Ni vedela, ali je bila to res slaba novica, ali ne. Res, da jo je zanimalo, kaj ji je stric, a preseliti se ni želela.
»No, si že?!« jo je vprašala Rose.
»Kmalu bom!« Kaira je bij pritisnila ob voden okvir in ta je zaplaval vanj. Ekran ji je pokazal dolgo kodo za dopolnitev njene Afry. Kairina Afry in Roseina Flori sta progam in dobro poplačan trud njunega skupnega dela. »Hvala!« se ji je zahvalila.
»Hej, saj ti ne dam še bija. Skopiraj kodo k sebi!«
»Ja, ja,« je Kaira zamrmrala sama sebi in se lotila dela. Ravno, ko je zaključila je v razred stopila učiteljica zgodovine. Bila je med mlajšimi, stara le 15 kristalov. Zasedli so svoje terale. Učiteljica ni sedla. »Naklonimo minuto molka, našemu slavnemu tiritinu, Grosu Fluru.« Slavnostno je zaprla oči in sklenila roke, učenci pa so planili v smeh. To je učiteljico popolnoma razbesnelo: »Kako si drznete! Za to boste vsi pisali kazenski test o njem! Za ocene!« Njen zon se je prikazal in povečal ter jim prikazal grozljiva vprašanja:
Ime in priimek:_____________
Vprašanja:
1. Kdo je bil Gros Flur?
2. Kaj je počel?
3. Kje je živel?
4. Kje in kdaj je umrl?
...
24. Kaj je njegovo največje odkritje?
Kaira je pisala na list papirja:
Kaira Flur
1. Moj stric.
2. Izumljal in raziskoval.
3. V moji hiši.
4. V moji hiši, enkrat prejšnje dni.
...
24. Da ima nečakinjo.
Zadovoljna je oddala svoj list. Marsikdo ni odgovoril niti na prva vprašanja, medtem ko je ona na vse.
»Videla sem, da si pisala kot nora, zraven pa se še smejala!« je Kairo nadrla Rose, »jaz pa bom zakoličila!«
»Če bi ti vedela, kaj sem pisala. Prfokso bo kap!« se je zarežala Kaira.
»Kaj?! Nisi znala?«
»O, ja, sem. Samo ne tako kot ona hoče! Afry!« Njen kristal, ki je lebdel v višini njenega srca je prikazal zon. »Najdi mi podatke o tiritinu Gros Flur!« ji je ukazala. Čez ekran so zletele črke. Kaira je prebrala povezave in izbrala je najnovejšo stran neke revije. Zanimala jo je stričeva smrt.
V času luninega zadnjega krajca, je v umrl 28 kristalov star znanstvenik, raziskovalec in zgodovinar tiritin Gros Flur. Umrl je v nesreči z zastrupitvijo in manjši eksploziji z njegovo novo umetno snovjo, katere izvor je še neznan. Njegovi svojci pravijo, da ga ne mislijo pokopati dokler ne najdejo vsaj eno njegovo celico, saj je pokojni Flur skrivnostno izginil.
Njegova oporoka nas je vse presenetila, njene vsebine pa vam ne smemo izdati.
Iz neuradnih virov: oporoka je ponarejena.
Članek je Kairo preseneti. Njegova oporoka naj bi bila ponarejena, njega pa nikjer. Kairana domišljija ji je v trenutku ustvarila podobo skrivnostnega strica, ki ga poskuša nekdo ubiti za njegov denar in iznajdbe, on pa v zadnjem trenutku spremeni oporoko. Kaira se je zasmejala sama sebi. Iz vsake stvari ji je uspelo sestaviti cel roman, pa tudi če o dolgočasni preprogi. Včasih se je celo prestrašila svoje domišljije.
Kaira je vedno vsak odmor izkoristila za igranje z Afry. Tudi tokrat vse do zadnjega hipa. V želodcu ji je že pošteno krulilo, ko je v razred stopila učiteljica gdč. Dorfe, ki je ta dan poučevala zadnji predmet. To je bilo poznavanje paralel, Kairin najljubši predmet. Gdč. Dorfa je bila prva, ki ni začela z minuto molka v čast Grosu Fluru. Ona je ravno zaključila študij in je vskočila v odsotnosti neke učiteljice. V prostem času pa je bila trenerka čaryja. Kairi je bila najbolj pri srcu, kot učiteljica in kot trenerka, in bilo ji je žal, da ne bo ostala za redno poučevanje. »Tako,« je začela gdč. Dorfa, »zaključili smo snov o Soleji. Na hitro ponovimo nekaj o njej, nato pa k novimi poznanstvi. Kdo mi lahko pove bistvo snovi Soleje?« Kairina roka je švignila v zrak. Učiteljica ji je pokimala, naj dogovori. »Soleja je najstarejša paralela, njen element je ogenj. Za razliko od nas, se ne trudijo napredovati v znanosti. Verovanje smo prevzeli od njih. Od nas se razlikujejo po tem, da nimajo kristalov in očitne povezave z svojimi Angeli.«
»Odlično!« jo je pohvalila gdč. Dorfa. »Bi še kdo kaj dodal?« Ker nihče več ni dvignil roke je nadaljevala s snovjo: »Iz najstarejše paralele se selimo v najmlajšo. Kdo ve katera je?« Tokrat Kaira ni bila edina, ki je dvignila roko. »To je Čas, ki ima...« je začela največja važička v razredu Fistoria, a jo je učiteljica prekinila. »Nisem te vprašala lastnosti Časa! To bom razložila jaz.«
Fistorija je zardela in sklonila glavo.
Učiteljica se je odkašljala. »Čas je najbolj komplicirano grajena paralela. Je edina v kateri teče čas.«
Po razredu se je zaslišalo mrmranje.
»Da si boste lažje predstavljali, kaj pomeni čas vam bom na hitro razložila vašo starost v Času. Vi ste stari 11 kristalov, kaj ne? V Času bi bili s stari približno 1870 let. Za leta ste gotovo že slišali. Vendar to je le časovno. Zrelostno bi vam ljudje, kot se imenujejo tamkajšnji večinski prebivalci, rekli, da imate 16 let in pol. Kako se to računa, se bomo učili kasneje. Vendar pa smo tudi mi potrebovali nekakšen čas za lažje razumevanje. Tako je nastal lunin Časovni koledar. Ta koledar se ne ravna po naši Luni, temveč po Časovni. Pa kot sem že rekla, o tem bomo govorili naslednjič. Ljudje so zelo napredni. Njihova paralela je najmlajša, pa so v izumih enaki nam. Ne bo dolgo, ko bodo boljši.«
Kairo je ta snov zanimala in si je zabeležila vse, kar je slišala. Bilo ji je žal, da je prihodnjič ne bo v šoli, ker je vedela, da ji Rose ne bo znala kaj dosti razložiti.
Dan ji je minil kot bi mignil. Zvečer je kar v spalni srajci stopila na balkon, da bi si ogledala Časovno Luno. A v Času je bil mlaj. Razočarana je legla v posteljo, pomislila da bo naslednji dan že spala v stričevi Karistini, se ovila v rjuho in zaspala.
»Dolgo smo potovali. Mami je obračala zemljevide in atiju narekovala pot. Kar nekajkrat smo se morali ustaviti, da smo vprašali za smer. Končno se je od robu gozda prikazala najvišja točka strehe Karistine. Vzpenjali smo se na hrib in se ustavili pod velikim drevesom. Karistina je čudovita! To ni hiša, cel dvorec je! No, malo manjši dvorec. Skozi okno imam čudovit razgled na gozd in nekoliko dvignjeno jezero. Zdaj ležim v svoji sobi na novi postelji, pišem in preganjam prah.«
Kaira je prva prestopila prag Karistine, njene nove hiše. Ni bila tako zanemarjena, kot je pričakovala. Pa ne zato, ker jo je njen stric tako vneto pospravljal, temveč zato, ker je njena mami, Gaeliela, najela čistilke. Pohištvo v avli je bilo starinsko. Česa takega Kaira še ni videla. Pogled ji je pritegnilo veliko okno in stopnišče nasproti vhodnih vrat, ki se je po nekaj stopnicah razdelilo na levo in desno krilo. Nekoliko odsotno je stopila na prvi del stopnic in se ozrla skozi okno. Že se je spuščala mrak, a tudi pri belem dnevu ne bi mogla razločiti več kot visokih dreves. Zavrtela se je okoli svoje osi in stopila na stopnice, ki so vodile v levo krilo. Še predenj je videla levo stran prvega nadstropja, se je odločila, da bo tam nekje njena soba. Na vrhu stopnišča je bil obok, ki je odpiral pot na drugo stran stene med avlo in dvorano. Kairo je tam pričakal dolg hodnik, ali pa balkon. Na eni strani hodnika je bila namreč stena in vrata, ki so vodila v različne sobe, na drugi strani pa bela ograja in pogled na veliko dvorano. Posredi dvorane je stala dolga miza za veliko ljudi. Na njej je še pred nekaj dnevi jedel le njen stric. Iz avle je zaslišala, kako je njena mami vzdihovala nad čudovitimi predmeti. Res so bili občudovanja vredni. Na drugi strani nad vrati, ki so iz dvorane vodile dalje, je visela pozlačena tabla. Kaira je bila predaleč, da bi razločila kaj je na njej, zato stekla do konca hodnika in se nagnila čez ograjo. Prebrala je:
Življenje je igra.
Življenje so ti sanje, ko tečeš skozi.
A ko postojiš, se ozreš,
vidiš, kar v sanjah si spregledal,
kar resničnost ti odkriva.
Odkriješ, kaj kocko meče.
In odkriješ, s kom igraš.
Kaira ni vedela, kaj Gros Flur je želel povedati s tem. Zagotovo je nekje razlaga, si je mislila. Stopila je nekaj korakov nazaj in odprla vrata prva vrata. Bila je kopalnica. Stopala je dalje. Ponovno je odprla neka vrata. Prostor pred njo je bil temen. Poiskala je stikalo. Velika, iz stropa viseča luč, je razsvetlila knjižnico. »Sem se bom še vrnila,« si je zamrmrala. Korak za korakom, prostor za prostorom, je odkrivala Karistino.
Kairina soba je imela veliko posteljo, knjižno polico, ogromno pisalno mizo in nenavadno napravo z peskom različnih barv na njej. Karistina je bila kot iz pravljice, Kairo je jezilo le, da ni našla prostora, kjer je njen stric izumljal in delal vse svoje življenje. Dvakrat je prečesala levo in desno polovico prvega nadstropja, trikrat sobe na podstrešju in pritličje in štirikrat kletne prostore, a ni našla ničesar novega kot prvič. Utrujena od tekanja, se je sesedla na stol v dvorani. Gaeliela ji je prinesla sendvič, ki ga je pripravila že doma. Kaira je zagrizla vanj. Zdel se ji je neznansko dober, čeprav se je med potjo že pošteno sparil. Premlela je vsak košček in jedla počasi. Z nič več energije se je spravila v posteljo, napisala nekaj stavkov v svoj dnevnik in zaprla oči. Kljub utrujenosti dolgo ni zaspala.
Zjutraj jo je zbudilo sonce, ki je prijazno svetilo skozi okno Karistine. Kaira je z odejo pokrila čez glavo, da bi lahko še nekoliko podremala, a je ni uspelo. Čakala jo polna knjižnica debelih knjig in velike mapa stričevih zapiskov, ki jih je želela prebrati v naslednjih dneh, dokler je še v Karistini. Pridno je vstala in oddrsela v kuhinjo. Gaeliela je bila že pokonci. Kairi je podala skodelico čaja in kos kruha s salamo. Kairi ni bilo do hrane. Kruh je položila na pult in si odnesla skodelico s čajem v sobo. Usedla se je za mizo in odprla prvi predalnik v njej. V predalu so bila le pisala in prazni papirji. Zaprla ga je in pogledala v naslednjega. Bile so tri mape z listi popisanimi s stričevim rokopisom. Kairi ni bilo jasno, zakaj ni uporabljal zona ali pa računalnika. Imela je težave s stričevo zapleteno pisavo, a kmalu se je navadila na vse vijuge, ki jih je delal. Prva mapa je ni zanimala, govorila je o politiki in vladanju. Prav tako druga in tretja. Z roko jih je odrinila vstran in že je kukala v naslednji predal. Ta je vseboval marsikaj bolj zanimivega. Dva zvezka in dve debeli mapi z naslovom Paralele. Tudi te so bile popisane s stričevo pisavo. Kaira se je vneto lotila branja. Najprej mapo, ki je govorila o paraleli Čas. Našla je tudi formulo, kako se računajo leta:
Časovno – 1 kristal = 169 let
Zrelostno – y kristalov x 2 – y kristalov : 2 = zrelostno leto oz. 1 kristal = 1,5 leta
Kaira je vzela list papirja in pisalo iz prvega predala ter si prepisala obe formuli. Brala je dalje in dalje, si izpisovala pomembnejše podatke ter ponovno brala. Ni si mogla predstavljati, da ljudje ne dosežejo niti 150 let starosti. Pri sto petdesetih letih ona ni bila stara niti en kristal. Mapo o Času je že zaključevala. Zadnje strani so, kot tudi v vseh ostalih opisih paralel, govorile o politični ureditvi. Nič pomembnega zanjo. Vzela je mapo o Soleji. Večino od tega je izvedela že v šoli, zato je to le na hitro preletela. Oba zvezka pa sta opisovala Atlanio. A njen pokojni stric o Atlaniji ni pisal tako, kot jo je poznala ona. Na prvi strani je zapisal:
Atlania, moja rojstna paralela. Tako domača, a tako neznana.
Prvi list je bil edini napisan v verzih, a ji je ta še največ povedal, čeprav ji najprej ni bilo vse jasno, pravzaprav zelo malo. Precej stvari je slišala prvič. Kaira je brala naglas:
V Atlaniji, kjer svet je potopljen,
na nebu voda vlada,
kot vodni element je prerojen
tiritinu Angel je razvada.
Ko Školjka v spiralo ga spusti,
odpre nešteto se poti.
In najbolj vleče ta,
kjer je Trilandska skrinjica.
Kairino srce je kar poskočilo ob besedama Trilandska skrinjica in Angeli. Očitno je nekaj zelo pomembnega. »Kakšna skrinjica je to, bom že ugotovila. Nikamor mi ne more uiti, tako ali tako je moja,« se je pogovarjala sama s seboj, »za zdaj si bom dala opravka z Angeli. Očitno niso zgolj naše verovanje.« Obrnila je stran. Zagledala je naslov O površju Atlanie. Listala je dalje. Prišla je do naslova Prebivalstvo, nato Rastlinstvo in O kristalih. Bilo je konec prvega zvezka. Odprla je naslednjega in prvi naslov, ki ga je zagledala je bilo Verovanje. Besede je kar požirala, le da bi čimprej zasledila kaj o Angelih. A nič takega ni pisalo, česar ona ni vedela. Jezno je zaprla zvezek. »Najprej piše o Angelih, potem pa o tem nič ne pove!« se je jezila. Razočaramo je vstala s terale. Iz pritličja je zaslišala Gaelielin glas, ki je klical k kosilu. Ošvrknila je čudno napravo s peskom na mizi. Niti po tem, ko je že pojedla in odšla v knjižnico, si ni mogla podobo te naprave izbiti iz glave. Ves čas je pred sabo videla štiri solzi podobne steklene posode, dve v ležečem položaju, dve v pokončnem, ki so bile med seboj povezane z več steklenimi cevkami. Po njih je ves čas drsel pesek različnih barv – temno modra, zelena, svetlo modra in oranžna.
Glavo si je podpirala z roko in listala po knjigah. Črke so ji že plesale pred očmi. Ni več vedela kaj bere. Čeprav je bila pravi knjižni molj, ji je bilo tokrat obločno preveč. Odšla je do kuhinje, da bi se malo pretegnila. Mimogrede je vzela še nekaj iz hladilnika in se spravila nazaj na delo. Pogrešala je čary, tam se je lahko odlično razmigala po sedenju v šoli. Tu pa ni imela možnosti za kaj takega. Ni pomnila kdaj že je tako dolgo sedela pri knjigah, a je vztrajala. V Karistini tako ali tako ni imela nič drugega za počet. »Afry!« je poklicala svoj program in iz njenega kristala se je v hipu pojavil zon. -Kaj želiš, uboga zdolgočasena punčara?- se je odzvala Afry.
»Ne kliči me punčara!«
-Sorry nisem mislila tako :( -
»Je že v redu. Je kaj novega?«
-Je, kot vedno. Rose te grozno pogreša, pa še eno sporočilo imaš od neznanega modela. Po stilu sporočila sklepam, da je ena stara, zavaljena, dolgočasna, pomembna osebnost. ;) -
Kaira se je nasmejala. Afry se ji res ne bi mogla bolj posrečiti. Njen kristal je spremenil barvo v vijolično. »Kliki!« je naročila Afryji. Ekran se je zatemnil in Kaira je ponovno izbrala sličico s pismom. Najprej Roseino sporočilo, znanci imajo prednost.
Živjo! Veš kako je grooozno, če te ni! Zdelo se mi je, da te celo Patek pogreša!
Patek, zavaljeni šolski kuščar, odkar jo je ugriznil, sta bila s Kairo v slabih odnosih. Rose, lahko bi se spomnila kake boljše primerjave, si je mislila.
Škoda da te ni bilo pri čaryju. Trening je bil pol manj zanimiv brez tebe. Aja, po prvem C-krajcu imamo tekmo. Igramo proti Vodnim rakcem (ker bedn ime ekipe!) in do takrat moraš bit doma! Kljub temu da imajo bedno ime, so baje prekleto dobri!!!!!
Upam da je tvoja bajta dobra.
Kaira se je zgrozila: »Po prvem C-krajcu! Do takrat je samo še nekaj dni!« Ne da bi prebrala še drugo sporočilo, je pohitela po hodniku in stopnicah ter se zapodila v dnevno sobo. »Mami! Do prvega C... mislim, še preden se Luna obrne na pot k mlaju, moram bit doma!«
»Ljubica, ne bo šlo.« Gaeliela je pospravljala dalje.
»Mami, ne razumeš! Za tekmo gre! Moram igrat!«
»Oprosti, ne moremo še domov. Tvoj ati še ni končal s popravljanjem, jaz pa ne z pospravljanjem. Danes so že pripeljali prve stvari od doma.«
Kaira je obstala kot vkopana. To jo je šokiralo. »Selili se bomo, brez da sta mi povedala! Kako sta morala biti tako nesramna! Tudi jaz sem član te družine! Imam pravico povedati svoje mnenje!«
»Pomiri se. Vse sva pregledala namesto tebe. Tu blizu je šola, imajo svojo ekipo čaryja, tudi prijateljic boš imela dovolj...«
Kaira je bila togotna. Kričala je, ne da bi sploh vedela kaj. »Ne! Ta hiša je moja! Ne dovolim, da bi kdorkoli živel v njej, razen mene. Če se bomo že preselili, lahko vidva spita le zunaj!«
Gaeliela je zajela sapo. »Dobro, peljala te bova domov. Ampak da ne boš rekla, da ti tudi tega nisem povedala, ti povem zdaj– preselili se bomo še pred sončevim obratom.«
Kairi so se v očeh nabrale solze. Ni se mogla zadržati. Kljub temu, da ji je Karistina všeč, je hotela ostati doma s svojimi prijateljicami, ekipo in celo s Patekom.
»Najraje bi kričala. Vse kar še imam je Afry. Obup. Takoj ko se sonce obrne na daljše dneve, bom morala od doma in od vsega kar sem imela rada. Niti tega ne vem, kako se ta kraj imenuje! Le kaj bo ekipa počela brez mene? Če bom še naprej trenirala čary, bom morda nekoč morala igrati poti svoji ekipi. Tega pa ne bi prenesla. Torej bom morala živeti tudi brez tega. Joj, zmešalo se mi bo!
Auuu, buško sem dobila. Zaletela sem se v rob vrat, ker sem prehitro zavila v svojo sobo.«
Kaira je sedela v knjižnici Karistine in listala po knjigi, ne da bi v resnici brala besede, zapisane na listih. Gledala je skozi okno in strmela nekam v daljavo. Nato je pograbila list papirja, zvezek, svinčnik in plašč ter stekla ven, čez dvorišče, čez most nad potokom in na hrib po ozki potki. Ustavila se je šele ob majhnem jezeru. Voda je bila kristalno čista. Ob jezeru je bila klop, ob klopi pa veliko edino listnato drevo v tem gozdu. Verjetno ga je posadil stric, je sklepala Kaira. Stopila je na klop in se naslonila na drevo. Papir je položila na zvezek. Pogledala je čez jezero. Imela je čudovit razgled na Karistino. Začela je risati. Sliko je želela pokazati popolnoma vsem, da bi ji bili nevoščljivi vsaj za hišo, če se je že morala preseliti.
Kaira se je zbudila v mrko in megleno jutro. Pogledala je skozi okno. Zdaj bi morala biti na treningu, se je spomnila, morala bi priganjati zaspano Rose in miriti Lorio. Poklicala je Afry in pogledala sporočila. Spomnila se je, da še ni prebrala tistega, ki ga je dobila prejšnji dan od tistega, po Afryjinem mnenju, zavaljenega, dolgočasnega in pomembnega tiritina.
Draga Kaira Flur!
Upam, da mi ne zameriš, če te bom kar tikal.
Pišem ti, ker si pred kratkem podedovala stričevo hišo, Karistino. Sem eden njegovih najbližjih prijateljev. Verjetno se sprašuješ, kaj vse je odkrival tvoj stric in kaj skriva njegova Karistina. To je precej težko razložiti preko zona, zato se lahko, če bi želela nadaljevati njegovo delo, obrneš name tudi osebno. Gotovo si že odkrila večino Karistininih sobic in precej zanimivih zapiskov, zato se mi je zdelo, da te bo morda moja pomoč zanimala.
Lep pozdrav,
Haed Grame
Kaira ni morala verjeti, da bi ona, 11 kristalov stara tiritinka, lahko nadaljevala delo najbolj znanega raziskovalca. Hitro je napisala sporočilo:
Haed Grame,
mislim, da ste se nekoliko zmotili o moji starosti. Rodila sem se namreč šele pred enajstimi kristali. Težko bi nadaljevala kaj tako pomembnega.
Če vas zanima kaj, o Karistini ali čem drugem, me lahko obiščete jutri po najvišji točki sonca.
Pozdrav,
Kaira Flur
Poslala je. Bila je zadovoljna: »Tako, eden manj mi bo težil.« Odprla je Roseino sporočilo.
Hej! Zaradi tebe sem zaspala na trening, ker me ni noben zbudil! Veš kako nam Lorija mori (vsaj danes je ne bom prenašala)! Poooooogrešam teeeeeeee!!!!!!!!
A boš do tekme nazaj?
Papa
Kaira ji je odgovorila:
Rose! Dobro veš, da moraš hoditi na treninge! Ne špricaj jih kadar me ni! Upam, da si šla vsaj v šolo. ;)
Ja, na tekmo pa pridem. :)
-Sporočilo je poslano!-
Kaira se je vrgla na posteljo. »Naj berem, naj lenarim– ? Naj berem? Ja, brala bom!« Ogrnila se je s haljo in oddrsela v knjižnico.
Kristali
Na hitro o kristalih:
- Kristali spreminjajo barvo z razpoloženjem.
Vijolična – umirjenost, sproščenost
Zelena – jeza
Črna – žalost, strah
Rdeča – ljubezen
Rumena – ljubosumje
Modra – energija
Rjava – zdolgočasenost, nezadovoljstvo
Temno zelena – razburjenost
Rožnata – sreča
- Kristalov drugih tiritinov ne moraš videti.
- Kristali tiritinov se lahko razlikujejo tudi po obliki.
Kaira je pogledala svoj kristal. Pravzaprav ni imel prave oblike. Bil je kot trije morski valovi. Všeč ji je bil.
- Kristal je vir tiritinove energije.
- Lebdi v višini tiritinovega srca.
- Iz kristala se usmerja energija v vodni okvir parilizontopirja. Njegova vsebina pa je odvisna od posameznika. Nekateri od zona ne zahtevajo ničesar in ga niti ne uporabljajo. Vso energijo kristala namreč usmerjajo v svojega Angela. Angel te osebe lahko postane del Školjke, oseba pa Angelska. To je težko doseči.
Kaira se je končno oddahnila, saj je našla prvo sled za Angeli. Zaploskala je sama sebi. Ampak, zdaj ko je vedela kaj so, jo ni več vleklo, da bi kje izsledila še kaj. Svojo radovednost je že potešila in se je leno pretegnila. Odločila se je, da ta dan ne bo naredila ničesar več. »Afry!«
-Na uslugo!-
»Kaj novega?«
-Ne.-
»Škoda.«
-Oh, čakaj! Nekaj je prispelo!-
»Super! Pokaži mi!« Kaira je zavila z očmi. Na ekranu se ji je prikazalo sporočilo tistega gospoda Haeda Gramea. »Pa ne že spet!«
Vesel sem, da si mi odpisala! Slišal sem, da se boste v preselili v Karistino. Z veseljem bi jo prišel pogledati, še predenj jo popolnoma preuredite. Upam, da imate čas. Svoji mami pa povej, da se ji z mano res ne bo potrebno ukvarjati.
Lep pozdrav,
Haed Grame
»Kako lepo od tebe, niti ukvarjati se mi ne bo treba s tabo,« je zagodrnjala Kaira. Odgovorila mu je:
Seveda lahko pridete. A ne jutri, kajti jaz grem domov. Če ste prosti, lahko že danes, drugače pa vam sporočim.
Kaira
-Sporočilo je poslano!-
Kaira se je gugala na terali in zrla skozi okno. Kar naenkrat pa ji je zmanjkalo ravnotežja in padla je vznak. Z glavo se je trdo zaletela v knjižne police za njo in zgrmela po tleh.
***
»Boš šel?«
»Ja, mala je naivna.«
»Pa starši?«
»Domov jo peljejo.«
»Super. Pa veš kje je?«
»Dozdeva se mi. Malo bom povohljal danes, malo pa potem ...«
»Dobro opravi!«
»Bom, brez skrbi!«
Dama v visokih petah je zapustila sobo in nič kaj vljudno zaloputnila z vrati.
Moški pa je sedel in napisal sporočilo:
Lahko se oglasim še danes. Imam prosto. Zdaj bom odšel na pot. Če boš zaposlena, ko pridem, bom počakal.
Haed Grame
NASLEDNJE POGLEVJE ...
Home | Nezaželena dediščina | Sončev obrat | Merloer | Pomen trenutka
Avtorica besedila: Maša C. ~ masa-amy@hotmail.com
©Masa C.
-
Nazaj od
koder si prišel -
Firbec