Home | Nezaželena dediščina | Sončev obrat | Merloer | Pomen trenutka
Sončev obrat
»Spoznala sem Haeda. Ni tako star, kot je menila Afry, niti ni pomembnež. Je precej mlad in težko si predstavljam, da je bil stricev prijatelj. Ima svetlejše rjave lase in dolge roke zaradi cesar nekoliko spominja na gorilo. ;) Je še kar prijazen in na sreco ga nisem dolgo prenašala.
Jutri pa odhajam domov. Upam da Vodni rakci niso tako dobri, kot pravi Rose.«
»Kaira! Kaira!« Kairo je nežen glas klical po imenu. Nad njo se je sklanjala Gaeliela in ji mocila celo. »Obisk si dobila. Se dobro pocutiš?«
Kaira je vstala. »Ja, ja, dobro sem.« Z roko je odrinila knjige. »Kje je zdaj tisti Haed?«
»Spodaj v avli. Ga poklicem gor?«
»Ne, ne še. Najprej bom tole pospravila.«
»V redu. Rekla mu bom, naj si pocasi ogleda vse skupaj, po tem boš pa že ti koncala.«
»Hvala, mami!« Kaira je zagrabila knjige in jih postavila na polico. A ravno ko je Gaeliela odšla, je na hodniku zaslišala glasove. Njen ati Olen ni imel takšnega, torej je bil Haed Grame. Hitela je pospravljati, a ji ni uspelo. Haed je vstopil. »Saj ti ni treba pospravljati,« ji je prijazno rekel in ji ponudil roko, »jaz sem Haed.«
Kaira je pokimala. Ceprav o Haedu ni imela nobene predstave, si ni mislila, da bo tako mlad. »Si boste sami ogledali, ali potrebujete vodicko?«
»Ni potrebno, hvala. Ceprav sem bil tukaj zadnjic še v šolskih dneh, se mislim da ne bom izgubil.« Zasukal se je. »Ko pa boš pospravila, pridem nazaj.«
»Ja, prav. Upam, da se boste znašli sami.« Poskušala je vstati, a se ji je zvrtelo. Telebnila je nazaj med knjige. Potegnila je tisto na kateri je sedela in pospravila. Vsako posebej je položila na polico in mimo grede prebrala naslov. Ustavila se je pri debeli temno rdeci, ki je imela na sredini le zlato spiralo in v kotu kratici G. F. Takšna kombinacija barv ni bila znacilna za knjige v Atlanii, vecina je bila v modro-srebrni barvi. Želela jo je odpreti, a je bil v levem in desnem kotu obrocek, ki je držal platnice skupaj, na sredini pa majhna kljucavnica. Kaira je naletela na stricev dnevnik. Z dlanjo je obrisala prah s platnic. V tistem trenutku se je vrnil Haed. »Oprosti,« je rekel, » ne najdem stranišca.«
Kaira je pocasi vstala, da se ji ne bi ponovno zvrtelo. »Takoj vam bom pokazala.« Dnevnik je položila na polico. Haed je spremljal vsak njen gib. »Boš kmalu koncala?« se je pozanimal.
»Bom. Kmalu.«
»Lepo.« Sledil ji je po hodniku.
»Zdi se mi, da vas knjižnica še posebej zanima.«
Haed je obotavljal. »Emm, ja res. Saj veš, tam je imel Gros vse svoje zapiske.«
Kaira se je ustavila. »Skozi ta vrata. Nazaj boste pa znali, kaj ne?«
»Se bom že znašel. Hvala.«
Kaira je stekla nazaj v knjižnico. Videla je, da je Haeda zanimal stricev dnevnik. Tega mu ni imela namena pokazati. Porinila ga je v kot. Hitro so bile vse knjige na svojem mestu, a Haeda ni bilo nazaj. Šla ga je iskat, pa ga ni našla. Ko je srecala Gaelielo, ji je ta povedala, da je prejel pomembno sporocilo in odšel. Kaira je samo skomignila z rameni in se z njim ni vec obremenjevala.
***
»Si jo našel?«
»Ja.«
»Kje je bila?«
»Tam kot je morali biti, v knjižnici.«
»Kdaj jo greš iskat?«
»Jutri, takoj ko gredo.«
»Postavila bom opazovalce, da ti sporocijo takoj, ko se Flurovi spokajo.«
»Zlata si! Torej bova jutri zvecer že na poti v Merloer.«
Privzdignila je obrvi. »Zakaj pa najprej tja?«
»Potrebno se je dobro organizirati. Do Trilandske skrinjice se ne pride kar tako z levo roko.«
»V redu. Vse prepustim tebi. Le glej da ne bo prepozno.«
Haed se je zarežal: »Prepozno za kaj? Za vecerjo? Pridi, vabim te na vecerjo.«
***
Dotlej najbolj deževno jutro, odkar je bila v Karistini, je predramilo Kairo iz spanca. Bilo je še precej zgodaj. Gaeliela in Olen sta bila že pokonci. Kaira je v kuhinji na hitro popila nek topli napitek in si naredila sendvic. Pobrala je tistih nekaj svari, ki jih je prinesla s seboj in že je bila na poti domov.
Rose se ji je vrgla v objem. »Kakšen dolgcas! Obup! Ne moreš si predstavljati,« je kokodakala, »grozno smo te pogrešali! Dobro da si prišla!«
»Ej, saj me samo nekaj dni ni bilo. Sploh pa, saj sem zdaj tu, tako da takoj nehaj.«
Rose jo je koncno spustila. »Upam, da še nisi pozabila, kako se igra?«
»Brez skrbi. Kje je Lorija?«
»V garderobi. Zakaj jo rabiš?«
Kairi se je mudilo. Ni imela vec casa cvekati s Rose. »Lorija, kakšna bo vidljivost? In hitrost?«
»Hej, pocasi, šele prišla si,« ji je odvrnila Lorija.
»Glej, mudi se nam. Tekma se bo vsak cas zacela, ti pa ...«
»Kaira!« jo je prekinila, »šele prišla si, zato bom danes vodila jaz.«
Kaira jo je debelo pogledala. »Ne boš! Vedno sem jaz in tudi tokrat bom.«
»Ni te bilo na treningu in nimaš pojma. Tile Rakci so dobri, mi pa ne smemo izgubiti. Prvic igramo na domacem terenu in si res ne smemo delati sramote. «
Kaira bi jo najraje zmlela. Lorija je vedno želela prevzeti njeno mesto voditeljice in dolgo ji ni uspelo. Takrat pa Kairi ni preostalo drugega, kot da vse skupaj prepusti Loriji. »Dobro no. Ampak še vedno ne vem kakšna je vidljivost in hitrost.«
»Enaka,« je odrezala Lorija.
»Kako enaka?«
»Tako. Ni gibanja vode, ne dolocene smeri žarkov.«
»Res? Prvic je tako. Sta Luni v popolnem nasprotju?«
Lorija je pokimala. »Ja, sta. Kaj se zdaj obiraš. Mudi se nam!« Odšla je skozi vrata na prosto. Kaira je ostala sama. Mrmrala si je: »Prva tekma v novi sezoni pa jo vodi Lorija. Izvrsten zacetek.« Oblekla si je tesno oprijeto majico, hlace in teniske vijolicne barve. Na majici je bila spredaj in zadaj napisana srebrna številka devet in njen priimek. Dolge rjave lase si je spela v cop na tilniku. Stopila je ven in pohitela k majhni beli hišici. Dlan je položila na vrata in ta so se razpolovila ter razmaknila. Vstopila je. Vrata so zdrsnila nazaj na svoje mesto. Kaira je stala v zelo majhnem prostoru, ki ni imel niti enega okna, le malo okroglo mizico na sredini. Z eno roko je prijela kristal, prosto dlan pa položila na mizico. Ta jo je prepoznala in se, prav tako kot vrata, razpolovila ter razmaknila. Kaira je stopila med obe polovici, v pod vrisano spiralo. Njen kristal je zažarel modro. Kmalu je tudi ona. Telo se ji je razpotegnilo v modro svetlobo in izginila je.
***
»Sporocili so, da so Flurovi že zgodaj odšli. Okoli hiše je vse mirno.«
»Cudovito, bolj po nacrtu ne bi moglo it. Kar takoj se bom odpravil.«
»Si preprican, da Karistina nima nobenega alarmnega sistema ali cesa podobnega?«
»Popolnoma.« Haed je dvignil kozarec soka: »Na Trilandsko skrinjico!« In ga je izpil.
***
»Daj, Lorija! Usmerjaj jih k iv !«
»Saj se trudim. Težko nadzorujem vse naenkrat!«
»Zakaj pa so voditelji?!« Gdc. Dorfa ni bila zadovoljna z Lorijo.
»Vzemi odmor!« Lorija ni vec zdržala.
»Pavza!« je gdc. Dorfa zaklicala sodniku. Ta je pritisnil na gumb in vodo je osvetlila rdeca svetloba. Igra se je ustavila. Vodni rakci so zmagoslavno zaplavali proti svojemu trenerju. Dofra je odkimavala z glavo. »Tako ne bo šlo. Samo sramoto nam delate.«
»Mi dajemo vse od sebe, a voditeljica je tokrat bedna,« se je pritoževal eden od igralcev.
Lorija je želela nekaj dodati v svoj zagovor, pa jo je Dorfa prehitela: »Prav imaš. Lorija nima dovolj izkušenj z tekmami. Na treningu je veliko lažje, ampak tole je pa prezahtevno za njo. Ocitno bo morala ponovno voditi Kaira.«
»Ampak nje ni bilo na treningu,« je vztrajala Lorija.
»Vseeno je boljša od tebe,« ji je pribila Rose.
»Torej,« je odlocila Dorfa, »od zdaj naprej vodi Kaira. Prosila bom za dodatni odmor, da se povežete, potem pa dalje. Ceprav nas vodijo za osem tock, mislim da jih še lahko ujamemo. Lepo bi bilo, da dosežemo še kak zadetek za dve tocki. Dajte vse od sebe.« Obrnila se je k Kairi: »Saj še znaš, kaj ne?«
Kaira je dvignila palec. »Hitrejši bomo kot kadarkoli do slej.«
Dorfa je stopila do sodnika in v Kairi je ponovno zavrela kri voditeljice: »Rose, ti si zadaj kot vedno. Dan, saj veš kako. Viola, šcitila boš. Lorija, tvoja je sredina. Zuper, podajaj Danu, ce ne bo šlo, drugace pa kar ciljaj. In Semnea, napadaj kot znaš samo ti, drugace pa kot Zuper podajaj Danu. Okej?«
»Okej!« so se vsi zadrli v en glas, le Loria malo bolj nejevoljno. Kaira je stegnila roko in igralci so se je dotaknili. Kristali so jim zažareli modro. Bili so napolnjeni z energijo in povezani z voditeljico. Vrnila se je Dorfa. »Ste koncali? Nadaljevati bo treba.«
»Jaz sem pripravljena,« je pokimala Kaira.
»Dobro. Torej vsak naj igra najbolje in sodelujte. Gremo!« Dorfa je poslala dva igralca in štiri igralke na brezmejno vodno igrišce. Ceprav je brezmejno, se igralci navadno ne oddaljujejo prevec od iv (*Mreža, nekako kot gol, v katero poskušajo nasprotnikovi igralci spraviti kroglo oz. zašcititi svojega. Na igrišcu sta dva, vsak od ene ekipe, med sabo oddaljena približno 500 metrov.)
Luc v vodi je zasvetila zeleno in igralci so se pognali na igrišce v vodi. Vsi, razen dveh voditeljev. Kaira je globoko vdihnila predenj se je potopila v vodo. V trenutku se ji je vse zameglilo pred ocmi. Na kratko je zamižala. Potem je bilo mnogo bolje. Videla je sence, ki so lahkotno drsele skozi vodo. Nekatere so bile svetle, druge temne. Bile so njeni soigralci in nasprotniki. Kaira ni vec dihala s pljuci, temvec s kristalom in svojo energijo. Bilo je težko, še posebej ce je želela nadzorovati vse igralce, to je bila njena naloga. Morala je posredovati informacije ekipi o nahajanju, pravi krogli, gibanju nasprotnikov, oddaljenosti od iv in priložnostih za napad ter obrambo. Vse je morala poceti s svojo kristalno energijo. Imela je pregled na vsem.
Kaira je videla, da je eden izmed Rakcev usmeril energijo v vizijo o še eni krogli. Le ona iz svoje ekipe, je to vedela. Loria se je pognala za nepravo kroglo. Kaira ji je preko kristala poslala sporocilo, naj jo pusti pri miru. Vodni rakci pa so Lorino odsotnost na njenem mestu izkoristili in se tako prebili mimo polovice domacih. Rose je morala poskušati sama obraniti iv. Tudi njej je Kaira poslala sporocilo: Pazi! Iz leve gresta dva. Ne brani petke, ki ima zdaj kroglo, kajti podal jo bo drugemu. Rose je ostala na svojem mestu in šcitila iv. Že se je želela pognati proti napadalcu, ki je imel kroglo, ko se je spomnila Kairinega predvidevanja. V istem hipu je Rakec s številko pet podal kroglo drugemu in ta je poskušal zadeti iv, Rose pa jo je uspešno ujela. Kaira je imela prav, njene izkušnje so ji dostikrat pomagale pri spregledanju nasprotnikovih potez.
Pocasi so uspeli dohiteti Vodne rakce. Semnea je kar nekajkrat zadela iv za dve tocki s pomocjo Kairinih odlicnik napotkov. Dorfa je skakala od navdušenja in tekma se je zakljucila z žalostnimi obrazi Rakcev in zmago gostiteljev. Dorfa je vsakemu posebej cestitala, najdlje pa je stresala roko Kairi. Za nagrado je peljala ekipo v gostilno na porcijo pecenih rakcev.
»Skoraj me je kap, ko mi je mami povedala, kaj se je pripetilo v Karistini. Na sreco ni bilo nic hujšega, le malo dela bomo imeli s pospravljanjem. Haeda pa kar naenkrat ni vec na spregled.«
Ko se je Kaira vrnila domov s tekme jo je cakalo neprijetno presenecenje.
»Ne ustraši se prevec,« ji je cim bolj mirno povedala Gaeliela, »tvoj ati je klical iz Karistine, da so vlomili vanjo. Še sreca, da je on ostal tam, a bil je na strehi, zato je precej pozno ugotovil kaj se dogaja pod njim.«
Kaira je zazijala. Cesa takega ni pricakovala. »Kaj pa so odnesli?«
»Ne vemo še. Vse je premetano. Policisti še preiskujejo. Prišel je celo nekdo iz politike in na kile novinarjev.«
»A bomo na televiziji?«
»Daj, ne bodi otrocja. Takoj vzemi nekaj kar boš rabila za naslednje dni in greva.«
»Ampak saj sva šele prišli!«
»Tiho! Opravicilo zaradi šole sem ti napisala za nekaj dni vec, kot si jih do sedaj izkoristila. Konec koncev je hiša tvoja in si odgovorna zanjo.« Kadar je Gaeliela rekla konec koncev , je to za Kairo pomenilo, da se ne splaca vec prerekati.
***
Haed je besno cepetal po podu svoje pisarne. Redko kdaj mu je spodletel nacrt. Pa saj nacrt niti ni spodletel, le prinesel mu ni tistega kar je hotel. Vstopila je njegova sodelavka.
»Pomiri se že. Saj nisi ti kriv, ce niste našli dnevnika.«
»Ne? Jaz nisem kriv? Kdo pa je? Lahko bi vedel, da bo smrkljo zanimalo, kaj piše v njem!«
»Dobro dobro, samo ne deri se name.«
Haed je globoko vdihnil. »Ce je Kairo res zanimalo, kaj piše v njem … Ali misliš, da ga je vzela s seboj domov?«
Dama je skomignila. »Ne vem. Morda. Verjetno. Mislim, skoraj gotovo, ker ga niste našli.«
»Pa misliš, da ga bo prinesla s seboj, ko bo prišla zaradi vloma?«
»To pa res ne morem vedeti. Ce je kaj posumila, ga ima, drugace pa ga je pozabila doma.«
»Hvala, Cini, v veliko pomoc si mi,« je rekel zanicevalno.
Haedova sodelavka Cini je kot macka jezno prhnila in se lotila svojega dela.
***
»Glejte, tamle je dedinja Karistine!« je zakrical eden od novinarjev in proti avtomobilu se je vsula množica tiritinov s kamerami, snemalniki in drugimi napravami. Kaira se je skrila za mami. Vsi so tišcali vanjo svoje naprave in spraševali eden cez drugega. Sem ter tja je ujela kakšno vprašanje in marsikatero ni imelo zveze z vlomom. Policija je dolgo potrebovala, da je umirila vse vrešcece tiritine in spravila Kairo v Karistino. Tam jo je cakal tisti politik, ki ga je omenjal že njen ati in spremljal ga je celo varnostnik. »Kaira, kaj ne? Veseli me da se spoznava, jaz sem Cacen.« Stresel ji je roko, ona pa ni vedela kaj naj mu odgovori. Med iskanjem primernih besed je nekaj zajecljala.
»Verjetno te je šokiralo. Vloma ne doživiš vsak dan.«
»J-ja.«
»Naj te potolažim, da so vsi predmeti tu, le niso na svojem mestu. Prvo nadstropje je premetano, pritlicje pa ne. Ocitno jih je prej zalotil tvoj oce
Kaira ni marala, da je njenega atija kdo klical oce. »Zakaj pa so to storili?«
»Tega pa ne vem. Morda so iskali kako Grosovo delo ali zapiske.« G. Cacen je govoril mirno in odlocno, tudi ce cesa ni vedel.
Kaira je nagnili glavo vstran in tesno stisnila ustnice. Takoj je storila vedno, ki se ji je v glavi prižgala lucka in je nekaj dojela. Ni bila ravno genij, ampak imela je detektivsko žilico.
Vstopil je policist. »Nek Haed Grame bi rad govoril z vami.«
»Ne hodite za takšne neumnosti, ukazal sem, da morajo osati vsi novinarji zunaj!« je zakrical g. Cacen.
»Ne, to ni novinar,« mu je pojasnila Kaira, »prijatelj mojega strica je bil.«
Cacen je zavil z ocmi. »Pa naj vstopi.«
Haed je prihitel v avlo. »Dobro, da ste me sprejeli. Zunaj se tanjša zašcita neba. Obcutek imam, da bo vsak cas zacelo deževati. Zadnje case je vse vec vode nad nami. Pravijo sicer da je to za cary dobro, ampak za nas, ki smo tu spodaj, pa res ni.« Haed je opazil, da ga vsi cudno gledajo, zato je prešel k bistvu: »Torej, prišel sem, ker sem slišal, da vam je nekdo premetal stanovanje. Cudno, da je tukaj vse pospravljeno. Vam je pa hitro uspelo. Kaj pa so odnesli?«
Kaira je ponovno nagnila glavo vstran in stisnila ustnice. Bila je nekoliko bolj negotova, pa vendar. »Ne vem, ce so kaj odnesli. Nisem še pregledala vsega. Ce se vam ne mudi, mi lahko delate družbo.«
Haed se je nasmehnil. »Seveda.«
Skupaj sta se odpravila po stopnicah v Kairino sobo. Haed je kar naprej cvekal, kako je on pri njenih kristalih igral cary, da je bil najboljši strelec, …
»Jaz pa sem najboljša voditeljica. Brez mene niti strelec kot ste vi, ne bi zadeli iv,« ga je utišala Kaira.
Haed je nekaj zamrmral, ceš da ni vse odvisno le od voditelja, nato pa koncno zaprl usta.
V Kairini sobi ni nic manjkalo. Vsi dragi predmeti so bili v sobi. Dolgo je trajalo, da je vse pospravila, Haed pa je le sedel in jo gledal. Zraven njene sobe je bila prazna spalnica. Ni bila pretirano razmetana, le odeje je morala poravnati. V knjižnici pa je Kairi zagreto priskocil na pomoc Haed. Pridno je zlagal knjige. Kadar je mislil, da ga Kaira ne vidi, je pretipal stene ali predale. Ona pa ga je imela vedno na oceh. Kadar se je obrnila stran je pazila, da je videla vsaj njegov odsev v oknu ali kateri drugi stekleni površini.
»Ali so vse knjige?« ga je vprašala, ko sta koncala.
»Kako pa naj jaz to vem?« se je zmedel Haed.
»Poznali ste strica, gotovo veste, kaj je rad bral.«
»Rad je imel znanstvene knjige in naravo, a mislim, da tudi ce bi katera manjkala, ne bi opazil.«
Takrat je Kaira kriknila.
Haed je skocil pokonci. »Kaj pa je?!«
»Pa vseeno nekaj manjka!« je kricala ona.
»Kaj pa?«
»Striceva velika zlata sponka za papirje. Dobro vem, da sem jo pustila tukaj predenj smo šli. Zataknila sem jo za tisti žebljicek na steni.«
»Pa menda niso vdrli zaradi te sponke. Gotovo je kam padla.« Haed je bil živcen.
»Jo bom poskušala poiskat. Greva pospraviti še ostale sobe?«
»Ja, ti kar, ampak jaz moram it.«
»Škoda, bili ste mi prijetna družba.« Pomežiknila mu je.
»Ne vikaj me, saj nisem tako zelooo star.«
»Ce ste bili stricev sošolec, niste ravno mladi.«
Haed se je zarežal. »Ne spominjaj me na mojo starost.«
»Ne bom vec. No, ce se vam mudi pa pojdite.«
Haed je odkorakal in se še enkrat zahvalil, ko je bil že na hodniku. Sam pri sebi pa je potiho preklinjal.
***
»Bolj kot vas opozarjam, vec naredite po svoje!« je Haed krical na svoje sodelavce. »Prepovedal sem vam, da vzamete karkoli ni Flurov dnevnik! Vi pa vzamete zlato sponko, ki je ne najbolj ocitnem mestu!«
Najpogumnejši mu je ugovarjaj: »Zagotavljam vam, da moja skupina ni vzela nicesar. Poleg tega pa mi nismo bili v knjižnici, tako da nas lahko brez pomislekov izpustite.«
Haed je pokimal. »Prav. Kaj pa drugi? Kdor je bil v knjižnici naj dvigne roko.«
Nekaj jih je plašno ubogalo.
»Ste to vsi? Dobro, vstali lahko greste, vi pa ostanite.« Vsi ki so smeli, so se cim prej pobrali ven. »Torej, ce ne bo hitro nekdo priznal krivde, letite vsi štirje.«
Spogledali so se.
»Nihce? Moram vprašati še enkrat? Kdo je vzel veliko zlato sponko, ki je visela v knjižnici na steni?« Zraven z rocno mimiko prikazoval sponko.
Obtoženci so se ponovno spogledali. Molcali so kot miške.
»Ce je tako, pa vsi štirje pojdite k Cini, da opravi javno odpustitev. Ostala pravila pa veste, ce samo crhnete o mojem delu …«
Mlad fant s cepico na glavi, ga je prekinil: »Kaj pa ce bi nekdo priznal krivdo?«
»Pravilnik poznaš in moraš vedeti.«
Fant je sklonil glavo.
***
Kaira je na pol ležala na terali in med prsti vrtela pisalo. Gledala je za ped veliko zlato sponko v drugi roki. Ni bila popolnoma prepricana zakaj se je Haedu zlagala. Zdelo se ji je, da igra neprepricljivo vlogo. V beležko si je zapisala:
1. Obisk na hitro.
2. Prehitro dobljene informacije.
3. Strmel v stricev dnevnik.
4. Zanimanje za knjižnico.
5. Zmedenost, ko sem se mu zlagala, da je zginila sponka.
Odlocila se je, da Haeda ne bo vec spustila v bližino Karistine. Ob vsakem trdnejšem dokazu, da za vsem stoji on, ga je bila pripravljena tožiti. A ne ta, ne naslednji dan se ni vec javil, niti osebno, niti s sporocilom. Ko so se Flurovi vozili nazaj domov, se ji je po glavi motalo vprašanje: »Je to dobro ali ne?«
»Veliko prehitro se je približal ta moj usodni soncev obrat. Zadnji dnevi v starem domu se mi iztekajo. Vcasih mi nehote pritecejo solze, ko me kdo vpraša, kdaj se selimo. Tako bom pogrešala vse. Rose mi je obljubila, da bo hodila k meni v Karistino, ce se bo le dalo. Vem da ne bo dolgo tako, ker si bo našla nove prijateljice. Kaj pa jaz? Bila sem že na ogledu moje nove šole v Merloeru. Ni kaj prida velika in tudi ucencev ima bolj malo. V mestu Merloer živijo vecino starejši tiritini, saj je precej odmaknjeno. Na ulicah nisem srecala še nikogar moje starosti. Ati je že dobil službo v njem, zato se bomo preselili še prej kot smo nameravali. Zdaj, ko mami pospravlja zadnje stvari v škatle, je tudi njej hudo, ker odhajamo.
Dorfa nas je peljala na vroco cokolado za slovo od voditeljice, mene. Lorija je koncno uspela dobiti moje mesto. Verjetno je ona edina, ki se veseli mojega odhoda.
Adijo ekipa, šola, ucitelji, dom, prijatelji, Rose in predragi kušcar Patek.«
Rose in Kaira se nista in nista nehali objemati. Govorila sta kako se bosta pogrešali, nacrtovali vse skupne pocitnice že za tri kristale dalje. Gaeliela je Kairo skoraj odvlekla v avto. Rose je dolgo stala na dovozu k Flurovi stari hiši in mahala Kairi v pozdrav. Ona pa se je prilepila na zadnje okno in opletala z rokami kot nora. »Obrni se naprej,« ji je z ostrim glasom ukazal ati. Ubogala je. Ni imelo smisla žalovati za domom, pred njo je bilo novo življenje v Karistini in novi izzivi.
Prispeli so precej pozno, saj so šli vmes še na kosilo. Kairi se je zdela Karistina veliko bolj otožna kot zadnjic. Ni vedela, kako bo zapolnila vse velike prostore v njej. Starša sta prevzela le spalnico, dnevno sobo ter ostale skupne prostore in njena mami seveda še kuhinjo.
V avli je bilo ogromno Kairinih stvari, ki jih ni pustila preseliti prej, kot zadnji dan. Nekaj tiritinov, ki so jih pripeljali s kombijem, ji je pomagalo znositi še na hodnik v njene levo krilo Karistine. Ko so odšli, je ostala sama z velikimi škatlami. Oci so ji napolnile solze. Nagnila se je cez ograjo in se zastrmela v pozlaceno tablo. Vedela je, kaj piše na njej, a besedila ni najbolje razumela. Mrmrala si je zapisane verze:
»Življenje je igra.
Življenje so ti sanje, ko teceš skozi.
A ko postojiš, se ozreš,
vidiš, kar v sanjah si spregledal,
kar resnicnost ti odkriva.
Odkriješ, kaj kocko mece.
In odkriješ, s kom igraš.«
Ko je prišla do konca, se je spet vrnila na zacetek. Tako je brala in brala, dokler ga ni znala povedati sama. Nato se je zasukala, se z vsemi mocmi oprla v škatlo s knjigami in jo porinila v knjižnico. Prevrnila jo je in knjige so zgrmele po tleh. Pobrala je tisto rdeco z zlato spiralo na sredini. Še vedno je bila zaklenjena, saj dragocenega stricevega dnevnika ni znala odkleniti. Pravzaprav ni vedela, zakaj ga je tisti dan vzela domov, a kot se je kasneje izkazalo, je Haed iskal ravno to. Podržala ga je na svetlobi. Listi so bili ob straneh že rumeni. Prvic si ga je lahko natancneje ogledala. Ker ni vedela, ali bodo vdrli tudi pri njih doma, ali ne, ga je do selitve imela skritega na dnu koša za umazano perilo. Pogledala je kljucavnico. Nemogoce jo je bilo odpreti z lasno sponko, kot ji je uspelo pri navadnih kljucavnicah. Razmišljala je, da bi jo enostavno odpilila ali prežagala, saj stric tako ni bil vec živ. A bilo bi ji žal, ce bi ga poškodovala. Pa vendar se je odlocila tvegati. Odšla je v klet skupaj z dnevnikom. Spustila se je po strmih stopnicah in prižgala luc, da bi poiskala majhno žago. Ko jo je našla v zaprašenem predalu, je najprej prežagala obroca v kotih. Bila sta tenka, zato ji je z lahkoto uspelo. A kljucavnica je bila debelejša. Kar nekaj casa se je mucila, da jo je unicila toliko, da je ostanek lahko le še prešcipnila s klešcami. Kaira je imela hladne roke. Kljub mrazu je sedla na teralo in odprla dnevnik. Tudi ta se je zacel z verzi.
Senca mi za vratom visi ,
za vsak moj premik vedo
Ti, ki dihajo namesto nas.
Kam poti kristalov gredo?
Vsi v pogubljeno vas.
Kaira je zasovražila striceve pesmi, ki so bila kot uganke in brez vsakega pomena zanjo. Dnevnik pa ni opisoval stricev vsakdanjik, temvec delo in vse kar je bilo povezano z njim. Kaira ni izvedela nic o tem kaj je jedel, kdaj je spal, koga je poznal … Vendar je le natancno opisoval sestanke, koncane izume, a nikoli postopka, pisal je o dogodkih, pomembnejših odkritjih … V dnevniku je bila njegova pisava drugacna kot v zapiskih. V dnevniku je bila bolj hitra in sprošcena. Kaire osebno vsebina ni zanimala, je pa prebrala vse od zacetka do konca, saj je hotela vedeti, kaj je iskal Haed. Nekje proti koncu dnevnika pa je bilo prilepljenih nekaj listov. Bili so bolj rumeni od ostalih in na nekaterih mestih že strgani. Brala je:
»Sestanek v Irenjasu se je dobro izšel. Pogodili smo se, da jaz skrbim za skrivnost projekta Školjka, oni pa mi bodo omogocili vse materiale za nadaljevanje preiskav. Ne razumem jih, zakaj hocejo obdržati prevlado nad vsem. Pravijo, da bi brez njih tiritini pocasi izumrli. Vse imajo pod nadzorom in vedno pazijo, da ne bi tiritini s severa izvedel prevec, tako kot sem jaz. Komaj jim dovolijo vedeti za ostale tri vrste prebivalcev Atlanije. Tiritini se nikoli ne vprašajo, zakaj je tako skrbno zabrisana meja med nami in drugimi v Atlaniji. Niti en procent tiritinov še ni slišalo za Angele v njihovih kristalih. Zakaj? Ker bi to voditeljem Irenjasa škodilo. Angelski tiritin, s svojim dobro povezanim Angelom, bi bil mocnejši celo od varuhov Trilandije.« Kairi se je beseda Trilandija zataknila v grlu. Globoko je požrla slino. Dlani so se ji potile. Zdaj je vedela, kaj je želel Haed. Do konca tega zapisa ni bilo vec veliko, zato je nadaljevala. »Ah, pa kaj me skrbi prihodnost narodov. Do sedaj so tiritini dobro živeli pod Irenjasom, jaz pa ne vem ce bom še dolgo. Nekaj jih v Irenjasu ni prepricanih, da bom obdržal skrivnost in ne bom razkril svojih raziskav. Bojim se, da se me bodo odlocili odstraniti. Na sreco ne vedo za moje skrivne prostore in podatki o projektu Školjka so na varnem.«
Po tem pa je bil papir odtrgan. Sledila pa mu je snežno bela ovojnica. Ni kazala znakov starosti in naslovljena je bila na Kairo. Dvakrat je prebrala, ce morda napak vidi, pa vendar so bile tam jasne crke, ki so sestavljale njeno ime in priimek. Odprla jo je. V njej je našla zložen kos papirja.
Draga Kaira!
Mislim, da tole bereš kmalu po moji smrti. Upam, da ste se že preselili v Karistino.
Pišem ti zato, ker verjamem, da ga boš zagotovo dobila ti. Bom prešel kar k bistvu.
Te zanima, kaj je Trilandska skrinjica? To je rezultat projekta Školjka. Jaz te prosim, da jo najdeš pred komurkoli. Ne morem reci, da jo unici, saj je ne moreš, niti nocem da gre moje delo v nic, a moraš jo skriti. Zakleni jo v svoj kristal in naj jo odnese tvoj Angel.
Ce se boš odlocila za to pot, boš težko uspela. Glede na to, da si voditeljica pri caryju, sklepam da ne boš odnehala. Tudi jaz nisem.
Upam, da z Gaelielo ne boš imela težav. Cim bolj na grobo ji razloži, pisma pa ne pokaži nikomur. Najbolje, da ga uniciš.
Oprosti, ker me nikoli nisi imela priložnosti spoznati.
Gros Flur
Kaira ni vedela kaj naj si misli o tem. Da ji je stric napisal pismo in ga vtaknil v dnevnik še pred smrtjo, ji ni bilo logicno. Pisal je, kot da bi vedel, da bo umrl. Ali pa, da ga bodo ubili. V teh dveh primerih Kaira ni razumela nicesar. Nenamerno je rekla naglas: »Edino, ce se je s– sam…« Besede ni mogla dokoncati. To se ji je zdelo nemogoce. Flur je bil razumen clovek in cesa takega ne bi storil. Obupano je zaprla dnevnik in pismo stlacila v žep kavbojk. Želela se je pretvarjati, da pisma ni prebrala in da tudi dnevnika ni odprla. Pa ji ni uspelo. Ves cas so se ji v misli vracale besede, zapisane s stricevo pisavo. »Najdi in skrij jo …« Brez da bi se zavedala, je njegovo prošnjo ponavljala naglas. Ni je mogla pozabiti. Gaeliela jo je opazovala, kako zamišljeno hodi po Karistini. Pri vecerji jo je vprašala: »Nekam potrta se mi zdiš. Je to zaradi selitve?«
Kaira je pokimala. Nato pa se je, ker sta jedli sami, odlocila da ne bo lagala. Zmajala je z glavo.
»Kaj pa?«
»Zaradi strica,« je zajavkala.
»Zakaj? Ko je umrl pa nisi žalovala z njim.«
»Ne gre za to. Pisal mi je pismo.«
Gaeliela je planika pokonci. »Hoceš reci da je živ?«
»Ne. Bil je živ ko je pisal, a zdaj ni vec. Pisal je, naj grem po Trilandsko skrinjico.«
»Kaj?!«
»Prosi me, naj jo najdem.«
Gaeliela še vedno ni vedela kaj naj rece. Iz grla ji je ušlo nekaj crk, a nic kar bi bilo razumljivo.
»In naj jo skrijem,« je dokoncala Kaira.
Kairina mami je zajela sapo. »Nikamor ne greš. Hoceš koncati tako kot tvoj stric?«
Kaira ji ni ugovarjala. Jedla je. Niti sama še ni vedela, kaj naj stori glede tega, tako da se prepirati brez vzroka ni želela. Imela je tudi druge skrbi kot je šola. Naslednji dan je morala v novo šolo, ceprav tega niso imeli v nacrtu. Flurovi so nameravali pocakati, da se Kairi zakljuci pouk in se šele potem preseliti, a se jim ni izteklo zaradi služb, ki sta jih dobila starša. Zato so prosili ravnatelja, ce lahko Kairi predcasno zakljucijo ocene, pod pogojem da bo zadnjo lunino meno šolo obiskovala v Merloeru. To je Kairi kar prav prišlo, saj je racunala na to, da si bo v šoli hitro našla prijateljice in ji med najdaljšimi poletnimi pocitnicami ne bo dolgcas.
***
»Kot veste, se smrklji jutri zacne pouk v Merloeru. Rad bi da vse poteka brezhibno,« je Haed še zadnjic govoril majhni množici sodelavcev. »Jutri ne bom dajal nobenih navodil vec. Ce koga še kaj zanima, naj se po tem sprehodi v mojo pisarno. Nadomešcala me bo Cini. Lahko noc.«
Na njegovo mesto je stopila Cini. Kadar Haedu kaj ni uspelo, je navadno posledice nosila ona, zato je še enkrat previdno, da ne bi cesa izpustila, ponovila nacrt. Sproti je odgovarjala na vprašanja in vse skupaj se je zavleklo pozno v noc.
NASLEDNJE POGLEVJE ...
Home | Nezaželena dediščina | Sončev obrat | Merloer | Pomen trenutka
Avtorica besedila: Maša C. ~ masa-amy@hotmail.com
İMasa C.