Home | Nezaželena dediščina | Sončev obrat | Merloer | Pomen trenutka
Pomen trenutka
»Zdaj sem že sto odstotno prepricana, da želim najti Trilandsko skrinjico. Zdi se mi, da mi bo mami dovolila. Danes je bil pri nas Haed. Bila sem prijazna do njega, pa vendar mu nisem želela povedati nicesar, kar domnevam da bi ga zanimalo. Mêndi in Ien postajata že prav tecna. Kar naprej me priganjata ali pa cvekata po trilandsko, kar pa bi bilo zame vseeno kot ce bi le molcla. Vse kar razumem, je beseda enea , ki pa je tako ali tako ne uporabljata.«
Minil je dan, odkar je Kaira omenila Gaelieli potovanje in v jedilnici Karistine je sedel Haed. Sprejela ga je Gaeliela in Kaira ni morala vec najti izgovora, da se ne bi pogovarjala z njim. Do njega je bila hladna in vedno je poskrbele za to, da je imela svojo mami nekje v bližini. Odšel je vidno slabe volje.
Pozno zvecer, ko sta Mêndi in Ien že spala, so v dnevni sobi sedeli mami, ati in hci. Kairi je uspelo pogovor napeljati na potovanje: »Mami, rekla si da se bomo pogovorili glede mojega izleta s prijatelji.«
»Vem. Midva sva se že vceraj zvecer pogovarjala in se odlocila, da te pustiva.«
Kaira je zavriskala od veselja.
»Ampak, mi boš poslala sporocilo vsak dan in mi natancno povedala kje si in kaj pocneš. Razumeš?«
»Seveda!« Poljubila je oba starša na lice in odskakljala v edino zaklenjeno sobo. Le ona je imela kljuc od vrat, saj sta v njej spala Mêndi in Ien. Zbudila ju je in jima povedala novico. Oba sta se razveselila in jo objela. Kaira je položila prsta na usta, saj je staršema zagotovila, da se ne bo družila z njima, vendar jima bo le pustila streho nad glavo. Potem je odšla po svetilko, da se ne bi videlo prižgane luci in ostala pri njima skoraj do jutra. Kovali so nacrte in se menili, kaj vse bodo vzeli s seboj na pot. Na koncu pa je Ien iz svojega nahrbtnika privlekel zemljevid Atlanije. Kairo je skoraj kap, ko je videla kako dalec je do Trilandskega otocja. Med njim in Merloerom je bilo približno dve tretjini Celine in cel otok Neb. »Kako bomo šli tja?« je vprašala.
Mêndi je skomignila. »Peš.«
»Nikakor! Ne mislim prehodit cele Celine. Lepo se bomo usedli na avtobus.«
»Meni je prav, pa še hitreje bo,« se je strinjal Ien in Mêndi ni vec ugovarjala.
***
Enea je sedela na klopci v mestnem parku. Razmišljala je o Kairi. Ni se ji zdelo prav, da odhaja z dvema popolnima tujcema. Ravno ko je hotela odit, se je pred njo pojavila Alerieva kopija. Niti pozdravil je ni, zacel je razburjeno razlagati: »Ti je Kaira povedala? Pojutrišnjem odhaja s tistima dvema cudakoma.«
»Vem ja,« je bila nejevoljna Enea, »želi najti nekaj, kar sploh ne ve ce res obstaja.«
»Glej, razmišljal sem, da bi šla midva šla zraven in …«
»Midva?! Kako le, saj naju ne bodo pustili.«
»Zlagala se bova, kot se je Kaira,« je mirno razložil Aleri.
»Ampak jaz …«
»Ne teži, no. Greš zraven ali ne?«
»Ampak to je že …«
»Greš ali ne?« je ponovil Aleri, tokrat bolj trdo.
Enea je razmislila. »Prav, bom poskus…« Utihnila je, ker je Aleri že izginil.
***
Pogled na dež je Kairo še bolj žalostil. Že tako ji je bilo težko, ko se je pripravljala na odhod, potem pa je bili še tako slabo vreme. Aleria ni videla že tri dni in tudi Enee ne, vse od kar sta ji starša dovolila izlet. Prejšnji dan se nista prišla poslovit, pa sta oba sta vedela, da odhaja takoj, ko se dvigne sonce in do tega ni bilo vec dalec. Nad vrhovi smrek, so se že svetili prvi žarki, ki so nameravali pregnati dež. Odtrgala je pogled od okna in vstala s postelje. Vse kar je želela vzeti s seboj, je pripravila že zvecer. Cakala je, da bi ji Mêndi in Ien potrkala na steno, ker so se zmenili, da bo to dogovorjen znak za odhod. A cakala je zaman. Nato je vzela kljuc in se potiho odplazila na hodnik k sosednim vratom. Odklenila jih je. Ien in Mêndi sta stala sedela na postelji in se pogovarjala.
»Zakaj nista potrkala?«
»Saj sva,« se je zacudila Mêndi, »ampak ti nisi slišala.«
»Res?« Kaira je potrkala po steni, ki naj bi locevala njuno in njeno sobo. Naslonila je uho na zid in ponovno rahlo udarila obenj. Nato je odšla na hodnik in si ogledala razdaljo med vrati. Nagnila je glavo vstran in priprla oci. Stopila je v svojo sobo. Glavo je naslonila na steno in tiho trkala po njej. To je ponovila veckrat, a vsakic se je premaknila za korak naprej. Ko je prišla do konca, se je nasmehnila sama pri sebi. Našla je majhen prostor med dvema sobama. Skoraj je zakricala, ko jo je Ien prijel za ramo. »Iti moramo,« je šepnil.
»Ravno sem odkrila …«
»Pozno je.«
»Vem, ampak moram najti …«
»Brez skrbi, vse te bo pocakalo tukaj.«
Kaira se je, ceprav nerada, vdala. Kmalu so se brez besed spustili v pritlicje in na prosto. Dež je že ponehal. Kapljice so še padale z dreves in mokra trava je bila spolzka. Zapustili so ozemlje Karistine in Kaira se je še zadnjic ozrla nazaj. Prišli so do poti, ki je vodila proti glavni cesti. Naenkrat se je izza njihovih hrbtov zaslišal glas: »Kam pa kam tako zgodaj?« Prestrašili so se in se obrnili v smer odkoder je prihajal zvok. A tam sta stala Kairina najboljša prijatelja.
»Kaj?!« Kairo je skoraj kap.
»Misliš da te bom pustil samo s tujim fantom?« Aleri jo je objel okoli ramen.
»Malo pustolovšcine ne škodi,« se je pridružila še Enea in tako so nadaljevali pot proti avtobusni postaji.
Dolgo so se vozili do Metriera, ki je, tako kot Merloer, nastal ob reki Cešnjevica. Tam so izstopili, kupili nove karte in se presedli na drug avtobus. Peljali so se še naprej proti Cešnjevemu dolu. Da se niso dolgocasili, je imela Kaira s seboj nekaj iger. Šli so se turnir v štiri v vrsto in cisto vse igre je zmagala Enea. Ko so zakljucili, jim je povedala, da to zato, ker lahko tudi podzavestno vplival na misli drugega in je odstopila, tako je zmagala Mêndi. Po tem pa so se zaprli vase vsak s svojimi mislimi. Ni jih skrbelo, da bi pozabili izstopiti, tako ali tako je bila njihova postaja zadnja. Iz dremeža jih je prebudil voznik avtobusa. »Družba, ven bo treba!«
Kot megla so se vlekli proti kaki hiši kjer bi lahko prenocili. Ko so prišli do prve, so jih lastniki odslovili, ker so imeli že vse zasedeno, tudi pri drugi niso imeli kaj dosti srece. Hotela si niso mogli privošciti s tako malo denarja in ni jim preostalo drugega, kot da išcejo naprej. Prehodili so vsaj cetrtino doline in noge so jih že grozno bolele, pravzaprav so bolele le Alerija, Eneo in Kairo, saj sta bila Trilandca vajena hoje, ko so naleteli na isto gostilno v kateri sta prespala Mêndi in Ien na poti v Merloer. Kaira ju je skoraj živa pojedla, ker se nista že prej spomnila na to gostilno. Gostilnicar je bil precej nestrpen, star mož. Rekel jim je, da je prosta le še ena soba z tremi ležišci, a drušcina je bila vseeno takoj za to, da jo najamejo za eno noc. Ker sta Aleri in Kaira dala najvec denarja, sta spala na postelji, Enea in Ien pa sta skoraj prostovoljno tretje ležišce odstopila Mêndi. Po marmornatih stopnicah so se povzpeli v prvo nadstropje kjer so srecali gostilnicarjevo hci.
»Živjo, ste novi?« jih je pozdravila.
»Ja, a ostali bomo le za to noc,« ji je odgovorila Enea.
Ko je dekle videlo, da so odklenili vrata sobe le s tremi posteljami je vzkliknilo: »Pa menda ne bosta dva spala kar na tleh!« Stekla je še eno nadstropje više, skozi vrata z napisom Privatno . »Mi lahko eden pomaga nesti?!« ja zakricala in Ien ji je priskocil na pomoc. Vrnila sta se s štirim odejam in dvema blazinama. »Žal nimam cesa mehkejšega. Upam da bo dovolj, ce si bosta dva pogrnila eno odejo na tla, z drugo pa se pokrila.« Posteljnino ki jo je nosila ona, je dala Aleriu, potem pa jih je s prisrcnim pozdravom zapustila.
Kaira je ležala v postelji. Zdelo se ji je, da je bil ta dan mnogo daljši kot marsikateri. Klub utrujenosti ni mogla zaspati. Poslušala je tiho in enakomerno dihanje svojih prijateljev, od katerih nobenega ni poznala dlje kot nekaj luninih men pa se je na vse že zelo navezala. Blazina je bila tanka in skoznjo je lahko cutila trde platnice stricevega dnevnika. Nanj je pazila kot nase. Koncno ji je uspelo malo zadremati. Ko se je zbudila je bila luna, ki je sijala skozi okno, še skoraj na istem mestu kot takrat, ko jo je zadnjic pogledala. Iz šibkega spanca jo je zbudila cudno šelestenje, kot ce bi nekdo v koš pobiral jesensko listje. Pa vendar je bilo poletje in kaj takega ni bilo mogoce. Obrnila je glavo. Ponovno je nekaj zašumelo tik ob njenem ušesu. Sedla je in šelestenje je bilo povsod okoli nje. Bilo je pretemno, da bi lahko natancneje videla prostor, zato je segla v nahrbtnik od postelji po svetilko. A ko se ga je dotaknila, ni obcutila plasticne zaponke, temvec grobo vrv. V hipu je bila popolnoma budna. Ni ji bilo jasno cesa se je dotikala, a nekdo je ocitno premaknil njene stvari. Zbudila je Eneo, ki je spala na drugi strani njene postelje. »Kaj je?« je še na pol v snu zamomljala.
»Nekaj ni v redu.«
»Kaj tako šumi?«
»Ne vem. Mislim da moja odeja.«
»Res? Zakaj?« Enea si je pomela oci.
»Ne vem. Kje imaš svojo svetilko?«
»Tukaj nekje.« Tipala je, da bi jo našla, a je ni. »Ni je.«
»Zbudi še ostale!« Kaira je nehala šepetat. Mislila je, da ima Haed spet prste vmes. Preverila je, ce je Flurov dnevnik še na svojem mestu, a ni ga bilo. »Izginil je!« je zakricala.
Ien, Aleri in Mêndi so zmedeno pogledovali v temo. »Kaj je izginilo?«
»Dnevnik! Stricev dnevnik je izginil!« Kaira je bila kar panicna. Z rokami je tipala za njim, a ga ni našla. Okoli nje je nastalo grozno šumenje.
»Nehaj!« je ukazal Aleri, »kaj to šumi?«
»Ne vem,« Kaira se je še kar tresla »vse šumi okoli mene.«
»Odeje so,« je pojasnil Ien, »vedno ko se premaknem zašumi, torej so to odeje.« Vstal je, da bi našel stikalo za luc, to pa je izginilo. Tudi Mêndi ni našla svoje svetilke. »Kaj bomo,« je vprašala, »zdaj, ko nam je nekdo vse pobral?«
»Nihce nam ni nicesar pobral,« je vse tresoca se odgovorila Enea, »poglejte.« Prostor je razsvetlila šipka bela svetloba njenega kristala. Sklonila je pogled. »Vec ne morem, samo toliko tiritinskih lastnosti sem podedovala po ocetu.«
»Pa naj bolj razsvetli Kaira, ona je tiritinka,« je predlagal Ien.
»Kako? Saj ne znam.«
Enea se je prijela za glavo. »Ona je moderna. Kristal uporablja samo še za zabavo. Morali se bomo zadovoljiti z mojo svetlobo.«
Prijatelji so se pocasi privadili na šibko luc in se ozrli po prostoru. Bil je star, lesen in malo kamnit. Niti približno tak kot zvecer preden so šli spat.
»Ugrabili so nas!« je zacvilila Kaira.
»Ne,« je še bolj tanko od Kaire zapiskala Mêndi, »o tem me je ucil naš Vikael. Bila je njegova najljubša tema.« Vstala je in pogledala skozi okno, da bi se prepricala, potem pa nadaljevala. »Nazaj smo. Kako in zakaj, ne vem, niti ne vem kako je to možno, ampak smo nazaj v casu, tik predenj se je cas iztekel, zdaj se od tam naprej nadaljuje.«
Fanta sta bila še bolj zmedena kot Kaira. »Kaj?« sta vprašala v en glas, a Mêndi ni prišla do besede. Prehitela jo je Enea: »Funi mitero liven retan.« Vsi so jo debelo pogledali.
»Govori v atlanšcini,« je prosil Aleri, pa ga Enea ni poslušala. Nadaljevala je: »Teri setenon ef tarat hie propnito.«
Mêndi je odkimala in Enea je skomignila z rameni. Ien se je poskušal nasmehniti: »Vedno bolje ti gre trilandšcina. Ocitno nisi veliko pozabila od ucnih lekcij svoje babice.«
Kairo pa ni zanimalo od kje Enea zna vse skupaj, hotela je vdeti kaj je rekla. »Kaj pa je rekla?«
Mêndi je zamahnila z roko. »Saj ni važno.«
»Ja pa je! Hocem vedeti!«
»Tiše, Kaira. Enea je hotela, da se vrnemo.«
Kaira je zacudeno pogledala. »Zakaj?«
»Saj ni važno. Tako ali tako ni potrebno, da se vrnemo.«
Kaira se je obrnila proti Enei. »Zakaj si to rekla?«
»Pozabi, saj ni važno. Imela sem prebliske, zdaj sem se tudi sama premislila. Zaspimo še malo.« Legla je nazaj na tla in zatisnila oci, Mêndi pa je skocila k njej in jo skoraj pohodila. »Kako lahko spiš?! Veš da smo nazaj v casu! Ure tecejo, sonce ni vec odvisno od Angelov in vsak trenutek ima svoj pomen. Nisi vec stara enajst kristalov, temvec sedemnajst let. Torej zbudi se in preverimo vsaj v kateri dobi smo. Zapustimo mesto predenj zacne vladati popolna zmešnjava. Niti tiritini niti amele tu okoli ne vedo, kaj se dogaja.«
Koncno je bilo vsem malo bolj jasno, da ta zmešnjava s casom ni povsem normalna. Vsi njihovi predmeti so se spremenili v tisto, kar bi bili pred mnogimi kristali. Ienov zemljevid je prikazal pokrajino takšno kot je bila nekoc, Aleriev prenosni telefon je izginil, Mêndijina svetilka se je spremenila v baklo, Eneine kavbojke v hlace katerih material ni poznala in Kairin kristal ni vec prikazal zona.
»Kaj bomo pa zdaj?« je molk prekinil Aleri. »Gremo domov?«
Ien je zmajal z glavo: »Doma je tako kot tu, nas pa caka dvojna naloga.«
»Dvojna? Sem kaj izpustil?«
»Prva je Trilandska skrinjica in druga je pojav casa.«
»Recimo, da razumem. Torej moramo priti v Trilandijo, da Kaira odnese tisto skrinjico in odkriti zakaj se je pojavil cas. Imam prav?«
»Tako nekako. Zdaj pa gremo!« je ukazala Mêndi in vsi so pobrali svoje svari, ki so bile vse spremenjene v starinske. Kaira najprej ni znala prižgati bakle brez vžigalnika, potem pa ji je pomagal Ien.
***
V Merloeru je bila hladna noc. Gorele so le še obcestne luci. Ce si jim sledil po glavni cesti in pri prvem odcepu izven mesta zavil levo, si naletel na manjšo zgradbo. V pritlicju je živel g. Grame Haed in njegova pomocnica Cini, ki se je pred svetom izdajala za njegovo dekle. Kadar so placani nadzorovalci voditeljev Irenjasa potrkali na njuna vrata, so zagledali obicajno stanovanje, ki je bil prav to noc posebno osvetljen. Glasna glasba je dajala obcutek, da se v njej odvija zabava, v resnici pa so se vsi tisti tiritini zbrali na sestanku. Govoril je Haed: »Kaira je izginila, kot ste mi vi sporocili, a nihce pa ne ve kam. Pravite, da je že zelo zgodaj odšla s tistima neznancema, kar pomeni, da ima dnevnik skoraj gotovo sabo. Ker ga vam ni uspelo dobiti prej, imate zdaj dvakrat vec dela. Tokrat vas bo vec odšlo na iskanje. Ne bomo tvegali našega uspeha in svojo oblast bi rad užival cim dlje …« Njegovo nalaganje o prehodnosti je prekinila tema. Luci so se ugasnile in veter je pihal skozi razpoke stanovanja, ki se je, prav tako kot vse v Atlaniji, spremenilo ob vrnitvi v cas.
***
Kairin pogled je bil otožen. Vedela je, da starše grozno skrbi zanjo, ker ne vedo kje je, niti kaj ser dogaja okoli njih. Hodili so celo noc, a niso prišli dalec. Kadar so se približali kaki vasi, so slišali prestrašene krike amel, a med sabo so o vsem molcali. Angelska tancica je bila ponovno šibka. Komaj vzhajajoce sonce je izginilo za dežno zaveso. Stekli so v zavetje velikega drevesa z zelo široko krošnjo. Bili so zadihani in mokri. Kaira se je sesedla na korenine, ki so gledale iz zemlje. »Kje smo? Kako dalec še?« Zakašljala je.
Ien ji je opisal najkrajšo možno pot, ki jo je poznal. »Smo nekje na poti med Cešnjevim dolom in Amelskim gorovjem. Ko pridemo na drugo stran gora, bomo lahko potovali s colnom po reki Cešnjan. Precej je mirna in do razcepa bo pot krasna.«
Mêndi je pokimala, nato pa sedla poleg Kaire. »Minilo bo, kot bi mignil,« jo je poskušala razvedriti, »vožnja po Cešnjanu je super. Ravno prav tekoca reka je, da nam ne bo potrebno veslati na vso moc.«
Kaira jo je hvaležno pogledala. »Kako in kdaj si se naucila tako dobro atlanšcino?«
»Že celo pot vas poslušam, saj bi morala biti budala, ce se ne bi nicesar naucila.« Pogledala je Iena. »Celo on že govori razumljivo.« Vstala je in pomagala Kairi na noge. »Dajmo no, ko sva midva potovala v Merloer sva spala pri zelo prijazni, bogati in razgledani družini. Hišo imajo malo predenj se zacne Cešnjevi dol dvigovat v gorovja.«
Enea se je razveselila: »Res? In kdaj je to?«
»Zdi se mi, da kmalu. Ne vem natancno, ker se je okolica spremenila. Tistega drevesa prej nisem opazila.« Vsi so se zastrmeli v veliko drevo pred njimi. Bila je cešnja vsa bela od cvetja. Dež je udarjal po njej in kapljice na so se v šibki svetlobi bakle blešcale, da je izgledalo kot bi bila posuta s srebrom.
»Lepa je,« je dejal Aleri, »in ko se bomo vracali, bo že imela sadeže.« Na glavo si je potegnil kapuco in stopil na dež. Ostali so mu sledili. Mêndi je kmalu našla pot do hiše o kateri je govorila. Ozka steza je bila posuta z temnim peskom, ki jim je pod nogami drsel, a še naprej so vztrajali in hodili rahlo v hrib. Po dolgem spotikanjem in padanjem, so koncno dosegli vrata. Bila so iz crnega lesa, na njih pa je bilo pritrjeno tolkalo. Mêndi ga je dvignila in spustila, da je zaropotal po vratih. Niso dolgo cakali, ko je vrata odprl majhen, bolj debel moški z velikimi svetlomodrimi ocmi in crnimi lasmi. »Lastnik tega posestva je lord Charles Robinson. Ste najavljeni?«
»Ne, prosili bi le za prenocišce.« Kaira je poskušala biti cim bolj vljudna, ceprav bi ga najraje nahrulila, naj jih že spusti v hišo, da bi se umaknili pred dežjem.
Mož je pokimal in jim pridržal vrata, da so lahko vstopili. Za njimi so ostajale mokre sledi. V kotu avle je stala lesena mizica in nekaj stolov, kjer so na ukaz služabnika Robinsonovih pocakalo. Dekleta so sedla, fanta pa sta stala zraven in se naslanjala na naslonjalo stola. Cez cas je po stopnicah prišel lord, ki je bil pravo nasprotje svojega služabnika. Imel je svetle lase, temne oci, bil je visok in suh. Mêndi je vstala in mu ponudila roko. »Pozdravljeni, ponovno vas prosim za eno sobo. Kako lunino meno nazaj sem bila s prijateljem tu.«
»Ja, spomnim se te. Imela boš isto sobo kot zadnjic. Ampak tokrat vas je vec.« Premeril je še Alerija, Eneo in Kairo. »Se mi boste kaj predstavili? Menda moram vedeti koga imam v hiši.«
Vsi trije so skocili pokonci.
»Jaz sem Aleri Will.«
»Enea Tiniri.«
»Kaira Flur.«
Lord je pogledal Kairo. »Flur? Za ta priimek sem pa že nekje slišal. Cakaj, spomnil se bom.« Z roko se je prijel za celo in razmislil. »Saj res, Flur se je pisal znanstvenik ali raziskovalec ali nekaj takega, o katerem se je dosti govorilo. Sta v sorodu?«
»Ja, njegova necakinja sem.«
»Élmit!« je poklical služabnika, »zajtrkovali bodo z nami. In pripravi jim postelje v drugem nadstropju.«
Élmit je pokimal in s kratkimi koraki odšel v kuhinjo iz katere je dišalo po ravno peceni pogaci.
»S cim smo si to zaslužili?« je vprašal Ien.
»Zahvali se tvoji prijateljici, ki ima znano družino.« Pomežiknil je Kairi in se zasukal na petah, da je dolg plašc zavalovil za njim.
Enea se je nasmehnila: »Prijeten gospod je tale lord, kaj ne? Ali je prijazen do vseh, ki prosijo za sobo? Zakaj nic ne zaracuna?«
Prišel je Élmit in Mêndi je le skomignila. Odvedel jih je skozi ozka in visoka vrata v jedilnico. Kairo je precej spominjala na jedilnico Karistine. Za dolgo mizo ni sedel še nihce in bila je pogrnjena za osem oseb. Trilandcana sta sedla na prve dva stola na desni, Atlancani pa na prve tri stole na levi. Takoj za tem je v jedilnico stopila družina Robinson. Lord jih je predstavil svoji ženi lady Marini in hcerki Meti. Tudi onidve sta imeli svetle lase in temne oci. Predstavili sta se in sedli. Élmit je prinesel na mizo juho in jim vošcil dober tek. Zaceli so jesti. Ko je juhe zmanjkalo je lady Robinson zacela pogovor: »Ste vi vedno tako tiho, ko jeste? Ceprav ni najlepše, se mi radi vmes pogovarjamo. Povejte, kaj vas je tokrat prineslo?«
»Midva se vracava domov, oni pa imajo neke opravke na jugu,« je hitro odgovoril Ien, ker ni žel, da bi se spušcali v podrobnosti njihovega potovanja.
»In koliko ste stari?« je zanimalo Meto.
»Enajst ali dvanajst kristalov. Pa ti?«
Meta ni prišla do besede, lord je bil hitrejši. »Starost se ne govori vec v kristalih. Zdaj imamo leta. Torej, Meta je stara štirinajst let.«
Gosti so zaceli preracunavati, koliko je to v kristalih, kajti let niso bili vajeni. Prvi je izracunal Ien. »To je devet kristalov.«
»Štirinajst let,« ga je popravil lord.
»Saj vem, ampak jaz lažje …«
»Vas lahko nekaj vprašam,« je razpravo o letih prekinila Kaira, »kako to, da niste nic preseneceni ali prestrašeni ob vrnitvi v cas?«
»V takšne podrobnosti se ne bi spušcal. Saj niti ni pomembno.«
»Mislim, da se motite. Znanje o izviru casa je zelo pomembno. Zdi se mi, da veste še marsikaj. Mi lahko poveste zakaj se je to zgodilo?«
Lord je ošvrknil svojo ženo. »T-tega pa ne vem.«
»Škoda, upala sem, da mi bo kaj pomagala pri odkrivanju striceve skrivnosti.«
»Kakšne skrivnosti?«
»Nocem biti tecna, ampak kot vi nocete razkriti vaših svari, tudi jaz nocem svojih.«
Lord je bil tiho in nastala je nerodna tišina, ki ho je prekinil služabnik. »Gospod, obisk imate.«
Lord je vstal od mize. »Vi kar v miru pojejte. Meta, potem jim pokaži njihove sobe.«
Meta je pokimala in si namazala še en kos kruha.
Cez pol ure so bili gostje že v svojih sobah. Punce so imele svojo in fanta svojo. Zunaj je že nekaj casa sijalo sonce, ko so oni zaspali.
***
»Vikael, je kaj novega?« je voditelj trilandije spraševal svojega modreca, ko je bil ta še pri vratih v dvorano.
»Oh, da,« je zavzdihnil, »nazaj smo šli.«
Voditelj je bil slabe volje. »To že vem, Vikael. Zanima me še kaj novega v zvezi s tem.«
»Ja ja, em, nekaj novega …« Vikael se je zmedel. Rabil je nekaj trenutkov, da je vedel, kaj želi. »Veste, ko sva se vceraj menila o tem, da je verjetno tudi Trilandska skrinjica izginila, ker jo pred tolikimi kristali še ni bilo – zdi se mi, da to ne drži. Le šibkejša je od boja s casom, zato njenega vpliva ne cutimo vec.«
»Res? Kako to veš?«
»Danes sem se peljal tja, kjer naj bi bila in tista bela bitjeca niso izginila. Še vedno so tam, ampak zdaj spijo.«
»Pred casom si mi že rekel, da boš odkril, kaj so. Zakaj nisi?«
Vikael je zmajal z glavo. »Tudi jaz bi rad vedel, ampak to je stvar gospoda Flura. Ce nam to ni zaupal, je že vedel zakaj.« Modrec se je priklonil in odšel.
***
Haed je grdo preklinjal. Konj že tako ni maral, zdaj pa je moral cel dan preživeti na njem, ker tovarne avtomobilov so se spremenile v tesarstvo vozov in hleve s konji. Vedel je, da ce hoce dohiteti Kairo, sploh ne sme pocivati, vendar pa se v usodo kmeta ni vdal. Tolažil se je le s tem, da Kaira nima denarja za konja in mora hoditi peš.
»Vesela sem, da so nas Robinsovi tako prijazno sprejeli, saj sem od tega pojava casa cisto zmedena. Ne morem si predstavljati, da je zdaj moje življenje omejeno z njim. Tale lord pa zagotovo nekaj skriva. Glede na to, da vse amele, ki smo jih srecali do sedaj niso imele pojma o izviru casa, on pa, se mi zdi cudno, da je ve. Ampak trenutno nimam potrpljenja še za njegove skrivnosti.«
Prvi se je zbudil Aleri. Videl je, da Ien še spi, zato ga ni motil. Svojo kopijo je poslal na hodnik in potiho potrkal na vrata sobe kjer so spala dekleta. Odprla mu je Enea. »Spita še,« je zašepetala, »ko se zbudita vaju pridemo iskat.«
Aleri je pokimal in se vrnil v svoje telo. Vstal je s postelje. Na mizi je zagledal kos papirja, namocil pero v crnilo in napisal: Moja kopija je zunaj. Ko boste vsi zbujeni, me mocno ušcipni v roko. Legel je nazaj v posteljo in še vedno držal papir v roki, potem pa se je njegova kopija pojavila pred vrati velike hiše Robinsovih. Razgledal se je okoli. Visoka in lepo postrižena živa meja je obdajala veliko dvorišce. Na njem je bilo posejano mnogo dreves in vsa so cvetela belo. Pod najvecjim je stala lesena klop in miza, na njej pa je sedela deklica. Njena obleka je bila v barvi cešnjevih cvetov in lase je imela popolnoma svetlo zlate. Aleri ji ni prisodil kaj vec kot osem kristalov. Stopil je bliže k njej. Ko ga je dekletce slišalo, je dvignila glavo in se plašno zazrla vanj.
»Živjo,« jo je ogovoril, »jaz sem Aleri.«
»Nisi. Njegova kopija si,« je tiho zamrmrala.
Aleri se je zmedel. »Kako to veš?«
Deklica je skocila z mize in hotela oditi.
»Pocakaj! Zakaj te ni bilo pri zajtrku?«
»Jaz nisem Robinsova,« je hitro odgovorila in pohitela dalje. Aleri ji je sledil, a ko je prišla do žive meje, je izginila v njej. Nikjer vec je ni videl.
Nenadoma je v zapestju zacutil šibko bolecino. Pogledal je, ce ga je kaj picilo, a ni odkril nic posebnega. Koncno se mu je preblisnilo, da je bil to znak, naj se vrne svojo kopijo nazaj v sobo.
Prvo kar je Aleri zacutil, je bila pekoca bolecina zapestja. Ogledal si ga je. Bilo je popolnoma rdece in na njem so še poznale sledi nohtov.
»Oprosti,« se je zarežal Ien, »ocitno boš moral svojo kopijo nauciti, da bo bolje sprejemala tisto, kar se dogaja s pravim tabo.«
Aleri je nekoliko zardel. Ni maral, da drugi govorijo o tem, kaj on zna in kaj ne. »So dekleta pripravljena?«
Trilandec je pokimal: »Lahko gremo.«
»Ste se lordu že zahvalili?«
»Ne, tebe smo cakali.«
Aleri je pobral svoje stvari in jih porinil v nahrbtnik. Zaslišal je, da se Kaira in Enea že pogovarjat na hodniku, zato je pohitel.
Lord jih je pocakal pred izhodom, kjer so ga tudi spoznali. »Že odhajate? Kaj ne bi ostali še na kosilu?«
Enea je prevzela kratko zahvala v imenu vseh: »Ne. Moramo naprej. Moja babica nas caka. Ampak resnicno hvala za vse. Zelo ste nam pomagali.«
»Malenkost. Élmit!«
Služabnik se je primajal s kuhinje s petimi zavoji sendvicev.
»Zdelo se mi je, da boste želeli takoj oditi, zato sem vam dal pripraviti malico.« Lord je vzel zavoje in jim jih razdelil. »Ko se boste vracali, ste dobrodošli!« jim je še zavpil in izginil za vrati svojega majhnega dvorca.
Hodili so po poti, ki je vezala glavno cesto z domom Robinsovih in ponovno so videli tisto lepo cvetoco cešnjo. Pot po stari prašni cesti je potekala mirno. Aleri je pripovedoval vice o blondinkah in Kaira se je smejala kot nora, Ien se je poglobil v osveževanje Eneinega znanja trilandšcine, Mêndi pa je zamišljena pregledovala pokrajino na zemljevidu. Cez cas je rekla: »Na tem zemljevidu je oznacenega veliko vec gozda, kot pred vrnitvijo v cas. Pa tudi izvir reke Cešnjan, po kateri se nameravamo spustiti, je višje. Ce je zemljevid pravilno narisan, potem smo skoraj že pri njej. Izvir mora biti v tem gozdu.«
Ustavili so se. Znašli so se pred razpotjem. Ena po je vodila naprej v gozd, druga ob pa njem.
»Gremo okoli, ali skozi gozd po reki?«
»Meni je vseeno,« je skomignila Kaira. »Pojdimo tam, kjer bomo hitreje.«
»Hm, v kakšnih izmišljenih pustolovskih filmih je vsaka pot napacna, zato da je lahko bolj napeto,« je pripomnil Aleri, »tako da, karkoli izberemo bo najverjetneje napacno.«
Enea je zavila z ocmi: »In ti misliš, da smo v filmu in da bo zdaj skocil pred nas zmaj, ki bo bruhal led in ogenj hkrati.«
Aleri je zagodrnjal nekaj o tem, naj ne bo tako tecna in prepustil odlocitev ostalim.
Petnajst minut so premlevali možnosti in se odlocali, menili ter iskali slabe in dobre stvari obeh poti. Na koncu so se odlocili za daljšo pot.
***
»Vas motim?«
»Ne, ne,« je voditelji Trilandije odkimal z glavo, »tako ali tako ne morem spati.«
»Tudi jaz ne.«
»In kaj te je prineslo k meni tako pozno zvecer.«
»Ah, nic. Zanimalo me je kako z vami. Odšel bom.«
»Ne, Vikael, ostani še malo. Potrebujem ob sebi prijatelja, ki mi lahko svetuje.«
»Voditelj, vedel sem, da vas nekaj muci,« se je nasmehnil modrec, »kako vam lahko pomagam?«
Voditelj si je pogladil goste obrvi. »Težke odlocitve so pred mano. Glede Skrinjice, glede Atlana, glede moje hcerke in z vsem tem so povezani vsi moji problemi. Spoštovani Flur nas je zapustil ravno, ko ga najbolj potrebujemo. On bi zagotovo vedel, kaj je potrebno storiti ob tako grozljivi grožnji kot je Atlanova. Povej mi, kako misliš, da bi on razmišljal.«
»Gospoda sem redko slišal, da mi svoja razmišljanja delil z nami. Vedno se je oglasil šele, ko je prišel stvari do dna, kako je to storil pa ni nikoli povedal.«
»Vem to. Ti samo povej kaj bi on rekel, ko bi ga jaz vprašal, kaj storiti.«
Vikael je molcal in tuhtal. Dolgo je trajalo, da ponovno odprl usta: »Rekel bi, da nam ni potrebno skrbeti, dokler narava skrbi zanas.«
»Povedal si mi uganko.«
»Tudi gospod Flur bi vam jo. Saj se pomnite ko je rekel, da se nam Atlanija zdi domaca, pa vendar nam je popolnoma neznana.«
»Ne. Rekel je, Atlanija, naša rojstna paralela, tako domaca, a tako neznana .«
»Zelo dober spomin imate.«
»Kako si ne bi zapomnil teh besed, ko pa jih še danes ne razumem. Preprican sem, da svoj dom poznam kot svojo dlan, pa vendar je on trdil drugace. Ampak pustiva to, trenutno me skrbi Atlan. Kaj namerava? Zakaj to pocne? Kakšen je njegov cilj?«
»Niti na eno vprašanje vam ne morem odgovoriti. Mislite, da bi se morali posvetovati z voditelji s Celine?«
Voditelj Trilandije je zmajal z glavo.
»Pa Zoja? Ona ve veliko o naravi.«
»Zoja. Težko ji bom ponovno pogledal v oci. Ne morem je poklicati.«
»Mislim, da boste tokrat morali zasebno življenje pozabiti. Razumela bo, da gre le za Atlanijo.«
»V redu. Pošlji nekaj ljudi k njej, nocem da ji pošlješ pismo.«
Vikael je sklonil glavo in odšel voditelj pa je ponovno prebral Atlanovo pismo.
Voditelj Trilandije, spoštovan od svojih tirtinov.
Pred nami so dnevi, ki se bodo zapisali kot prelomnica Atlanije. Si se že kdaj vprašal, kaj pomeni za vse nas en trenutek? Vem, da se nisi, ker ti ni bilo potrebno, vendar zdaj je cas za vprašanja, za katera niste vedeli da obstajajo. Verjetno zaradi vseh vprašanj ne moreš spati, a jaz ne morem spati zaradi njihovih odgovorov.
Moj služabnik ti bo prinesel zahteve, ki jih moraš vedeti. Seveda želim, da jih izpolniš, kajti ce jih ne, imam v rokavu še nekaj trikov. Vrnitev v cas je bilo zgolj opozorilo.
Atlan, Gospodar
***
»Žejna sem.«
»Te hlace so neudobne.«
»Tako težko je nositi nahrbtnike.«
»Zaspana sem.«
»Lahko bi že malo pocili.«
»Kako se ta pot vlece.«
»Morali bi iti skozi gozd.«
Mêndi se je jezno ustavila. »Bodite že tiho! Dovolj imam vašega tarnanja. Nihce vas ni na silo zvlekel od doma.«
Aleri je bil slabe volje. »Kaj pa sem takrat vedel, da se bo zgodilo, karkoli se že je.«
»Psss, nekaj slišim,« je zašepetala Trilandcanka. Vsi so napeto prisluhnili. Slišali so ritmicno udarce in šum, ki jih je spremljal. Zvoki so postajali vse glasnejši.
»Nekaj se nam približuje,« je šepnila Enea, »mislim, da bi se morali umakniti s ceste.« Stopila je v jarek med cesto in gozdom, ostali so ji sledili. Lahko so že ugibali kaj se jim bliža. Velik ptic katerega peruti udarjajo po zraku. In nato so ga zagledali. Izza ovinka je pridrvel besno. Letel je tako nizko, da je veter, ki je nastajal zaradi njegovih peruti, dvigoval prah in kamenje s makadamske ceste. Mimo njih je švignil kot blisk in ko je letel naprej svojo pot, je družba še kar strmela z njem dokler ni izginil za visokimi drevesi. Prvi se je uglasil Ien: »Mêndi, si že kdaj slišala za kaj takega?«
»Nikoli. Zdi se mi, da se je vrnil s casom.«
Kaira je bila osupla: »Kako je velik! Razpon kril je imel cez celo cesto in skoraj bi nas zadel z njimi. In njegove oci! Ste jih videli? Kar blešcale so se.«
»Kaj ce jih je še vec?« je razmišljala Mêndi. »Kaj ce se je vrnilo še vec navadnih bitij!«
Zaslišali so hitro bližajoce udarce konjskih kopit. »Umik! Umik!« se je prediral jezdec in prijatelji so komaj imeli dovolj casa, da so skocili nazaj v jarek. Osebe na konju niso videli v obraz, a od zadaj je njen po zraku valujoc crn plašc izgledal kot ptic, ki so ga videli pred kratkim. Ko jim je prvi jezdec izginil med drevesi, sta se za njim prikadila še dva, a sta se skoraj poleg njih ustavila. Prvi se je že vracal. Oglasil se je ženski glas: »Naprej ne gremo, razen ce vidve tako želita. Naš Mini se je skril v gozd.«
Vse tri osebe so bile ženske in vse so nosile enake plašce. Prva se jima je približala in pogovarjale so se tiho, skoraj šepetale. Družbe v jarku niso opazile. »Gremo!« je ukazala prva. Naenkrat pa je oci zasukala naravnost proti Enei. Vzkliknila je: »Hej, vi! Kaj pocnete tam?!«
»Umaknili smo se vam!« ji je nazaj zakrical Aleri.
»Pridite sem!«
Prijatelji so se jim približali.
»Rabite prevoz? Mislim, prenes, ali kakor koli se že rece tistemu, ko ti nekdo ponudi ježo na konju.«
Drugo dekle jo je zacudeno pogledalo. »Zoja, zakaj pa to?«
»Ja, prav bi nam prišlo,« se je nasmehnila Enea, še predenj bi lahko umaknile ponudbo.
Zoja, kot jo je imenovalo dekle, je svojo odlocitev o prenesu pojasnila svoji prijateljici: »Daj no, ali ne vidiš, da so se znašli na poti pred Amelskim gorovjem. Imate vsaj zemljevid?«
»Imamo,« je prikimal Ien in pobrskal po nahrbtniku.
»Saj ti ga ni potrebno iskat, jaz znam pot na pamet,« je rekla Zoja. »Pa da se predstavim. Jaz sem Zoja, ti dve sta pa Nika in Tia. Izvolite, komur se ne ljubi hoditi, naj sede na konja.« Zoja, velika blondinka, Tia, mala ter kratko lasa katerih barva je bila med svetlo rjavo in temno blond, in Nika, velika rjavolaska, so skocile na tla. Vsi so se takoj javili, da bi rajši jahali kot hodili. Kaira in Aleri sta štorasto sedela na Tiinem, Mêndi in Ien sta jahala Nikinega ter Enea Zojinega. Dolgo niso spregovorili besede, dokler Enea ni vprašala: »Zakaj ste nas vzele s seboj?«
»Kako ti je ime?« ji je, brez da bi odgovorila, rekla Zoja.
»Enea.«
»No, Enea, zelo ste bili pogumni, da ste ob vrnitvi v cas šli na pot. Vidim da so vam skrivnosti preteklosti še neznane. Imeli ste sreco, da smo vas našle pred gravželjni. Ne sprašujte, kaj je to, vam bom kar sama povedala, ker vem da nimate pojma. Verjetno ste videli Métrixena , Trix ga klicemo. On je mati in oce vsem gravželjnem. Iz njega se razmnožujejo. Po zapiskih so bili tik pred iztekom casa še štirje Trixi. Torej, zdaj so še štirje. Ta, ki ste ga videli, je Mini-Trix, je eden od teh štirih, je najmanjši med njimi in živi v tem gozdu ob izviru Cešnjan. To je njegov teritorij, zraven pa še Amelsko gorovje in Prvo Cešnjanski jezero.«
»Zakaj ste se podile za njim?«
»Trixi nam delajo veliko škodo. Jedo naše pridelke, živali, omejujejo gibanje po gozdu, travnikih, skratka kjer koli. Zato jih lovimo, da bi ustavili vsaj razmnoževanje gravželjnov. Ti so manjši. Namesto peruti imajo ostre kremplje zato ne morejo leteti, a odlicno skacejo. Nevarni so prav vsaki stvari, ki je živa. Navadno gravželjni v velikih skupinah, najavijo prihod Trixa, še posebej ko lovijo za zimsko zalogo.«
Mêndi si je zapomnila vsako Zojino besedo. Pa vendar ji vse to še ni bilo dovolj. »Ali so se vrnile še kakšne druge vrste poleg Trixov?«
»Ne vem še. Naši trije rodovi,« Zoja je pomignila proti svojima prijateljicama, »so bili vedno zadolženi za preganjanje oziroma odstranitev Mini-Trixa. Za vsakega Trixa so bila zadolžena druga tri dekleta, vedno najajmlajše hcere prejšnih. Ko so ga koncno naše pra pra pra, ne vem koliko krat pra, babice vse unicile, pa se je ohranila samo še veda o njih. Zdaj ko smo me na vrsti, pa se je Trix vrnil. Želimo ga uniciti še predenj povzroci takšno škodo kot jo je v preteklosti.«
»Amele ste, kajne?« je uganila Enea.
»Midve sva,« sta enoglasno zacivkali Nika in Tia.
»Jaz sem pol zininija in pol amela. Ampak veliko raje bi bila le amela.«
Enea se je zacudila: »Zoja, zakaj pa to? Zininij je manj kot amel. Kakšne sposobnosti pa imaš? Ampak tudi jaz sem pol zininija in pol tiritinka. Raje bi bila tiritinka, pa imam vec lastnosti zininije.«
»Imam telepatijo kot zininija in vizije prihodnosti kot amela. Ker je oboje samo napol min nic ne koristi. Vizijo sem doživela enkrat pri treh kristalih, svoje misli pa lahko prenesem samo, ce se te osebe dotikam. Pa ti?«
»Imam le kristal, ki mi nic kaj ne koristi in sposobnost kontroliranja tujih misli.«
Vse tri amele so zazijale in Enea je zardela. V Nikinem glasu je bilo slišati obcudovanje: »Skoraj nihce nima tega daru. Veliko sreco imaš. Si nas ti pripravila, da smo vas vzele s seboj?«
»Nisem. Ne uporabljam ga.«
»Ti pa si cudna,« se je zasmejala Tia, »ce bi jaz imela tvoj dar, bi se vsa Atlanija vrtela po moje.«
Aleri je prikimal: »Tudi jaz sem ji že to rekel.«
Enea je ostala tiho in ni vec vedela kaj naj vpraša, da bi spremenila temo pogvora. Gravželjnev nihce ni želel srecati in upali so, da jih res ne bodo. A pred njimi je bila nevarna pot skozi Amelskego gorovje. Predenj je cas izginil ni bilo ceste in razsvetljenega predora, pot je bila ozka in prašna. Sonce je izginilo za vrhovi in Nika je mrko rekla: »Dobrodošli v sencah Gorovja.« Nato pa so se zazrli temno sotesko. »To je Angelova pot. V brezcasju je ni bilo, kajti zasul jo je plaz.«
»Kako se lahko kaj tako temacnega imenuje po Angelih?!« se je zgrozil Aleri.
»Cudno, kaj ne. Angeli nas vedno znova presenetijo. Menda naj bi v tej soteski nekateri stopili v stik z njimi.«
»Kako je to mogoce? So Angeli cloveška bitja, ki se jih da videti?« Tišina. Kairi na to vprašanje nihce ni odgovoril.
Home | Nezaželena dediščina | Sončev obrat | Merloer | Pomen trenutka
Avtorica besedila: Maša C. ~ masa-amy@hotmail.com
İMasa C.