Home | Nezaželena dediščina | Sončev obrat | Merloer | Pomen trenutka
Merloer
»Nova šola ni nic posebnega. Morda bom potrebovala nekaj casa, da se privadim na to, da ucenci niso le Tiritini. Drugace pa mislim, da ne bo tako hudo kot sem si predstavljala.«
Kaira se je zbudila v mrko in megleno jutro. Takšno vreme ni bilo znacilno za dneve, ki bi morali biti vedno toplejši. Pocasi je sedla in se pretegnila. »Afry!«
-Kaj me budiš? Saj je še sredi noci!-
»Ne teži. Ti itak ne spiš.«
-Res? Škoda. No, kaj je?-
»Trikrat lahko ugibaš, zakaj sem že pokonci.«
-Ne bi vedela. Hihi. Saj te zafrkavam. No, kaj se boš oblekla za prvi šolski dan v Merloeru?-
»To naj te ne skrbi. Raje mi nekje stakni urnik.«
-Ja ja, že ubogam.- Afry se je sama lotila brskanja po podatkih o šoli. Kaira je ta cas stopila v kopalnico in se umila. Razmišljala je, ali naj si spne lase ali ne. Pocesala si jih je in gladko so ji padle cez ramena. Segale so ji vse do prsi. Pogledala se je v ogledalo. Ravne, cokoladno rjave lase s svetlimi prameni, so lepo izgledale ob njenih toplih prav tako rjavih oceh. »Danes moram biti kot iz škatlice,« je skoraj zapela, se zasukala na petah in odskakljala v sobo po obleke. Namršcila se je. Zunaj je bilo premrzlo, da bi dala nase le kavbojke in majico. Na koncu se je le odlocila za svetle kavbojke na zvonc , ozko majico z dolgimi rokavi in kratko jopico.
»Afry, si kaj našla?«
-Sem. Sreco imaš. Danes imaš najmanj predmetov. Ti bom povedala, kako si sledijo od zacetka do konca: matematika, telovadba, vmes malica, poznavanje paralel in še družba.-
»Super, samo štirje predmeti!«
-Ne veseli se prehitro. Popoldan moraš priti nazaj, ker imate še rastlinstvo.-
»Popoldan? Še nikoli nisem imela šole popoldan.« Kaira se je namrdnila. To ji ni bilo prevec všec. Bala se je, da bo tako porabila vec prostega casa, kot ce bi bilo rastlinstvo normalno, tako kot ostali predmeti.
-Mogoce bo pa zanimivo. Še posebej ker mami ne ve, kdaj se vam popoldan konca. ;) -
»Misliš, da bi šli popoldan še na kak sprehod v mesto?«
-Ja. In nic ne bi imela proti dobri družbi. Ce bova sami, bo dolgcas.-
»Okej. Šli bova, ce si najdem dobre prijateljice.«
-Samo na nekaj te še spomnim.-
»Kaj?«
-Zamudila boš.-
Kaira je pogledala na nekakšno uro v kotu vodenega okvirja zona, ki jo je, skupaj še z nekimi drugimi stvarmi, dobila ob vpisu na novo šolo. Pisalo je: Do pouka ni vec dolgo, pametno bi bilo iti od doma . Nasmehnila se je. Na njeni bivši šoli so imeli le številke od ena do deset. Vecja kot je bila številka, bolj si zamujal. Te številke oziroma sporocila je navadno menjala dežurna uciteljica. Kaira je pograbila svojo torbo in jakno ter za vsak primer vzela še zložljiv dežnik. V avli je srecala mami. »Naj te peljem?« ji je ponudila. Kaira je z veseljem sprejela. V šoli je bila pravocasno. Takoj ko je vstopila je videla majhno avlo. Iz nje je vodilo mnogo vrat in eno stopnišce v višje nadstropje. Trojna vrata, so imela tablico z oznakami 1-150 , 151- 350 in 351 dalje . Odprla je prva vrata in zagledala hodnik z omaricami na obeh straneh. Ker so bile na tem hodniku le omarice od 1 do 150 jih je zaprla ter odprla tretja. Na kljucu je imela številko 459. Pocasi je hodila proti svoji omarici in se prerivala skozi klepetavo množico. Nihce je ni opazil. Omarica je bila precej prostorna. V njej je pustila jakno, dežnik, cevlje, zvezke za naravo, nekaj dodatkov k zonu in nekaj bijev z glasbo, ki jo je nameravala poslušati po poti nazaj. Ni ji bilo potrebno hiteti z iskanjem matematicne ucilnice. Ogledovala je morebitne sošolce in sošolke. Opazila je, da so se vsi družili v skupinah. Redko kateri je bil sam in niti dveh skupaj ni srecala. Vecino jih je bilo po pet ali vec, vcasih štirje. Nekateri so se ozrli za njo, ko je šla mimo, a nihce se ji približal in jo pozdravil. Ko se je vrnila v avlo, ni vedela kam naj gre. Ko je mimo prišel nekdo, ki se ji je zdelo da bi bil lahko ucitelj, ga je vprašala, kje je matematicna ucilnica. On je samo pomignil v desno. Kaira se je zahvalila in stopila skozi vrata. Skoraj jo je zadela kap. Neko dekle je viselo s stopa navzdol brez, da bi se kjer koli držala in klepetala s prijateljico. Ko je opazila kako jo gleda, se je nasmehnila: »Ti si pa gotovo nova. Ravnatelj je vceraj po zvocniku povedal, da prideš. Tiritinka si, kaj ne?«
»J-ja.«
»Ce ti ni odvec, ti lahko razkažem šolo.«
»S-sem jo že vi-videla.« Kaira je kar naprej jecljala.
»Jaz sem Pisia. Ti vedno jecljaš?«
Kaira se je zacela zavedati, da deluje skrajno neumno, ce se tako obnaša. Zbrala se je. »Em, jaz sem Kaira. Ne, ponavadi ne jecljam. Samo, še nikoli nisem videla, da bi kdo stal na stropu.«
»Se mi je kar zdelo.« Pisia se je prepognila v pasu, tako da se je tudi z rokami dotikala stropa. Nato pa so se ji copati odlepili in izgledalo je, kot ta bi se zgoraj za nekaj držala. Potem se je spustila in pristala na tleh pred Kairo. » Amela sem.« Kaira jo je zmedeno pogledala, zato ji je Pisia pojasnila: »Ti si tiritin, jaz pa sem amela. Razumeš?«
»Res?«
»Ti pa si tepka. Vas v vaši šoli res niso nicesar naucili?«
»So, vendar nikdar nisem slišala, da so amele tako drugacne od nas.«
Zdaj je bila zmedena Pisia. »Res? Ste na šoli sami tiritini? Vam nikoli ni kdo povedal za vse druge?«
»Ja, samo tiritini smo. Po pravici povedano, mislila sem, le na jugozahodu živi nekaj drugih vrst. Pri poznavanju paralel se nismo prevec poglobili v vrste prebivalcev Atlanije.«
»To pa je nekaj. V Atlaniji je le trideset odstotkov tiritinov, pa še to so vecino vsi na severni strani. Tudi ti prihajaš od tam?«
»Ja. Bila sem od tam preden smo se preselili. Kako si lahko stala na stropu?«
»Ne vem. Sem pac amela in to je moja sposobnost. Ti pa imaš kristal.«
»Ga ti nimaš?« Kairi se je to zdelo nemogoce.
»Ne, ker nisem tiritin. Koliko si pa sploh stara?«
»Enajst kristalov.«
»Jaz tudi!« je vzkliknila Pisia. »Imaš matematiko?«
Kaira je pokimala.
»Super, sošolki sva! Ce hoceš, lahko sediš z mano.«
Kaira se je koncno spet nasmehnila. Zazvonil je zvonec in prišel je ucitelj. Okoli dvajset ucencev se je vsulo v ucilnico. Na novo peceni prijateljici sta bili zadnji. Kaira je na sebi cutila mnogo pogledov, ko sta vstopili v razred. Nekateri fantje so jo kar naglas ocenjevali in Kaira je zardela.
Matematika je bila grozno dolgocasna. Ucitelj ni znal narediti snovi zanimive. Kaira je kar naprej zehala. »Pisia,« je šepnila, »s kom pa ponavadi sediš?«
»S Tino, ampak ona ne hodi k matematiki.«
»Zakaj pa ne?«
»Tudi ona je amela in ima sposobnost odlicnega racunanja. Vprašaš jo lahko karkoli je povezano s številkami in vse ti bo povedala.«
»Ima vsaka amela drugacno sposobnost?«
»Ne. Le okoli dvajset razlicnih je,« je Pisia rekla nekoliko prevec naglas.
»Pisia in ti zraven nje, ne klepetajta!« ju je opozoril ucitelj in obe sta ostali do konca tiho.
Med odmorom, je bilo na hodnikih vedno veselo. Kaira in Pisia sta se prerivali do telovadnice. Ko sta hoteli stopiti skozi vrata, se je tik pred Kairo pojavil fant. Pa ne da je skocil prednjo, le pojavil se je. Pozdravil jo je: »Živjo, gospodicna. Ti si torej novinka.«
»Kasneje razložim,« je Pisia šepnila Kairi, ki je bila prav tako kot takt, ko je srecala Pisio, šokirana, zato je ta namesto nje odgovorila fantu. »Pusti jo pri miru Aleri! Ko se bova pripravljeni zafrkavati, te bova že poklicali.«
Aleri jo je grdo pogledal in izginil. Kaira je požrla slino. »Na to šolo se ne bom vec prikazala.«
»Saj se boš privadila,« jo je prepricevala Pisia, »do pocitnic se boš pocutila, kot na stari šoli.«
»Samo ne reci mi, da sem jaz edina tiritinka tukaj.«
»Mislim, da nisi. Precej jih je. Imamo celo svojo ekipo caryja. V našem razredu sicer ni tiritinov, edino Enea je pol tiritinka in seveda ti.«
»Pol? Kako je lahko pol tiritinka?!«
»Oce je tiritin, mati pa zininija .«
Kaira je globoko vdihnila. »In kaj je zininija ?«
»Še tretja vrsta v Atlaniji. Tisti fant prej, Aleri, je amela.« Pisia je bila potrpežljiva in Kaira ji je bila hvaležna. »Hvala, ker se ti ljubi ukvarjati z mano. Saj vem da sem tecna.«
»Ne, nisi. Vesela sem, da ti lahko pomagam. Sploh se pa prvic pogovarjam s tiritinom.« Oddrseli sta v garderobo za dekleta. Med klepetom sta se preobleki v kratke hlace in majico ter se pripravili za telovadbo. Tik pred zvonjenjem je pridrvela Tina. »Živjo!« ju je pozdravila. »Malo sem pozna. Na hodniku me je ustavil Aleri. Spraševal me je o neki novinki. To si najbrž ti.« Tina je ponudila Kairi roko. »Tina sem.«
»Že vem. Jaz sem pa Kaira.«
»Kje pa živiš?«
»Malo ven iz mesta. V Karistini, ce ti je kaj bolj jasno.«
»Res? Hoceš reci, da si ti podedovala Flurovo bajto?«
»Noro,« je se vmešala Pisia, »mi jo boš kdaj pokazala?«
»Kadar koli želiš,« se je nasmehnila Kaira.
»Si potem ti njegova necakinja?«
»Ja, jaz sem Kaira Flur.« Poskušala je ostati resna, pa jo je premagal smeh. »Kaj me tako gledata, nekdo jo je pac moral dobiti.«
Pri telovadbi je Pisia blestela. Karkoli je opravila brezhibno. Amele take vrste niso poznale 3D prostora, za njih je bilo vse enako kot hoja po tleh, pa ce je delala stoje ali salte. Edino v teku jo je Kaira premagala, ker je imela zaloge energije v kristalu, Pisia pa se je prej utrudila. Tako je odlicna telovadka doživela prvi poraz v športu. Vsi ki so izvedeli za to, so jo zbadali in Kairi je bilo žal, da je zmagala. Bala se je, da se bosta skregali zaradi tega, a Pisia se je le smejala.
Na malico sta prišli izmuceni. Zadihani sta se postavili v vrsto vsaka s svojim pladnjem. Pocasi sta se premikali naprej in nato vzeli rogljic in kakav, ki jih je delil eden izmed zaposlenih v kuhinji. Ker sta ju cakala le še dva predmeta, nista kupili nobenega dodatnega prigrizka. Skupaj s Tino so sta sedli k mizi ob steni. Tam je bila tudi sošolka z rjavimi lasmi in rdecimi prameni, ki so ji segali do ramen. Kairi je pomolila roko in s polnimi usti zamomljala: »Deveta sem.«
»Prosim?«
Tina je zavila z ocmi. »Enea ji je ime, kar baje pomeni devet. Misli, da je duhovita.«
»Aja. Jaz sem pa Kaira. Tiritinka sem.«
»Vsaj nisem edina.« Enea je še kar žvecila kos rogljica, zato je govorila nerazumljivo.
»Kaj nisi ti pol tiritin?«
Koncno je pogoltnila tisti del rogljica. »Kako to veš?«
»Ona mi je povedala.« Pomignila je proti Pisii.
»Spet je imela predolg jezik.«
»Je s tem kaj narobe?« je še kar spraševala Kaira.
»Ja, je.« Enea je postala še bolj nejevoljna kot je bila na zacetku.
»Zakaj?«
»Ker ima od tiritinov le kristal, ki ga ne more uporabljati,« je ponovno zinila Pisia.
»Bi bila lahko že enkrat tiho!« Enea je prijela svoj pladenj in odvihrala iz jedilnice.
Pisia je sklonila pogled. »Tega ne bi smela reci.«
»Zakaj jo je to tako razjezilo?« je bila radovedna Kaira.
»Boš tiho, ce ti povem?«
»Jasno da.«
»Njen najpogostejši izgovor je, da si tako zelo želi igrati cary, vendar jo ta niti ne briga. Enea preprosto noce biti zininija, ceprav ima spoštovanja vreden dar. Ona hoce biti tiritin. Nihce je ne razume zakaj, a kar naprej se trudi uporabiti svoj kristal, sposobnosti zininije pa zanemarja.«
»Kakšen dar pa ima?«
»Enega izmed najbolj redkih. Lahko se vživi v karkoli in kogarkoli ter se premika, dela, pocne, razmišlja, blablabla, namesto tega. Zato je imela tudi težave ob sprejemu na šolo. Saj veš kako je s tem, ce bi komu prevzela misli ali kaj podobnega.«
Kaira je bila navdušena. »Pa saj to je super! Zakaj si želi postati tiritin, ce ima tako odlicen dar?!«
»Bolj potiho, ne bi bilo dobro, ce bi naju vsi slišali. Nekaterim se zdi Enea malo premaknjena. Na prvi pogled je cisto v redu dekle, ko pa jo spoznaš … Saj razumeš, kaj hocem reci?«
Kaira je pokimala in si stlacila v usta preostanek rogljica. Jedilnica se je pocasi spraznila. Tudi Kaira, Pisia in Tina so pospravile svoj pladenj, vzele torbe in odšle. Ucilnice so bile še zaklenjene, zato so morale pocakati na hodniku. Pridružile so se Enei.
»Katera vrsta prebivalcev Atlanije je še? Mislim, poleg tiritinov in amel? Rekla si, da je Enea zi- zi … kaj že?«
»Kaira, ne ljubi se mi razlagati. Saj imamo zdaj poznavanje paralel, boš že tam zvedela. Glej, tam je Aleri, zagotovo bo spet prišel težit.«
Pisia je imela prav. Aleri se je napotil k njimi. Kaira si je morala priznati, da je prav prijeten vsaj po videzu, ostalo pa je še morala spoznati. »Se zdaj lahko pogovarjam z novinko, ker se nisem pojavil?« je zabrusil Pisii.
Pisia je skomignila. »Ce ona nima nic proti …«
Kaira je pogledala Alerija. Njegove sivo zelene oci so bile igrive. Ni ga mogla odgnati. Nasmehnila se mu je in se predstavila: »Ime mi je Kaira.«
»Vem. Si tiritinka, doma si iz Karistine in prihajaš s severa. Tvoj priimek je Flur, torej si necakinja Grosa Flura. Trenirala si cary in bila si voditeljica. Najraje imaš vroco cokolado, zato te po pouku vabim na eno skodelico. Ker bo jutri lepše vreme, lahko obleceš tisto kratko majico, ki si jo zadnjic kupila.« Ko je vse povedal, je pocakal na reakcijo.
Vse štiri, Tina, Pisia, Enea in Kaira, so zazijale. Vedel je vse in še vec, kar sta na tej šoli le Tina in Pisia. Prva se je odzvala Kaira: »Me ti od kje poznaš?«
»Ne. Poznam te zdaj.«
»Kako veš kaj sem kupila v trgovini? In kaj imam najraje?«
Ko je hotel odgovoriti, ga je prehitela Enea: »Kaira, ne obremenjuj se s tem. On vedno izve kar hoce. Poleg tega pa imaš posebno cast, ponavadi se pozanima le za ime in najljubši okus sladoleda.« Govorila je vedno z istim zdolgocasenim tonom glasu. Ko je koncala, je ponovno dvignila knjigo in brala dalje.
Aleri je zavil z ocmi. »No, slišala si jo, mene pa zanima le, ce boš šla z mano na vroco cokolado.«
Kaira je pogledala Pisio. Ta je skomignila in nato pocasi prikimala.
»Prav. Dobiva se, ko se nam konca popoldanska ura,« je odlocila kar Kaira sama. Aleriju so se usta razlezla v nasmeh in izginil je.
Kairi se je poznavanje paralel na novi šoli zdelo trikrat bolj zanimivo kot na prejšnji. V Merloeru so vse obravnavali bolj natancno in uciteljica jim je povedala vec zanimivosti. Kot vedno pri poznavanju paralel, si je Kaira vse zapisala. Zapiske se je odlocila primerjati z stricevim. Na koncu jim je uciteljica dejala: »Imate nekaj dni, da pripravite referate o paralelah. Prva vrsta ima Cas, druga Solejo, tretja Atlanijo in cetrta Veter. Ce želite lahko delata dva skupaj, vendar mora biti potem tudi dolžina referata primerna. Ko z njim koncate, ga lahko predstavite pred razredom, nujno pa ga morate oddati meni. Naredili pa ga boste vsi, brez izjeme. To vam zagotavljam! Pa še nekaj, ne ponavljajte snovi, o kateri smo govorili v šoli. Poišcite kaj novega. Lahko greste.« Uciteljica jih je spustila še pred zvonjenjem. Kaira in Enea, ki sta tokrat sedeli skupaj, sta dobili referat na temo Atlanija. Kairi to res ni predstavljalo velikih težav, kot so menili nekateri. Vse kar je nameravala narediti, je prepisati striceva zapiske. Sledila je družba. Tina se je pritoževala, ceš da je dolgocasna in brez namena. Kaira ji je, dokler uciteljica ni stopila v razred, verjela, nato pa ugotovila, da družba ima namen – uspavanje! Tako kot vsi ostali, je na koncu prizehala iz ucilnice. Na poti do omaric je ugotovila, da živi cisto na drugem kot njene nove prijateljice, edino z Eneo imata kos poti isti. Z njo se ji ni ljubilo klepetati, zato se je izgovorila, da se ji mudi in pohitela naprej. Odprla je svojo omarico in vzela iz nje škatlico v kateri sta bili dve zamašku podobni svari. Kaira si ju je vtaknila v ušesa. Poklicala je Afry in v voden okvir vstavila enega izmed bijev. V trenutku ni slišala nicesar vec iz okolice, le glasbo. Preobula se je nazaj v cevlje in vzela je jakno ter si jo zavezala okoli pasu. Zunaj je bilo topleje in tudi megla se je že razkadila, zato je ni vec potrebovala. Zamahnila je z glavo, da so lasje zafrfotali po zraku in se spustili na njen hrbet. Napol odšla in napol odplesala je vzdolž hodnika ter ven na svež spomladanski zrak, ki se ga je že držal pridih poletja. Živahna glasba je zapirala pot fantovskim komentarjem do njenih ušes.
Sprehod do doma Kairi ni bil odvec. Ker ni imela bratov ali sester, je bila navajena samote in imela jo je rada. Šola je stala v obrobju mesta in med njo ter Karistino so bili travniki, manjši gozdicek in nekaj hiš, povezovala pa ju je ozka cesta. Pot niti ni bila dolga. V gozdicku se je Kaira sprostila in prepevala, saj je vedela da je nihce ne posluša. V tistem so se ji na pot postavili precej mladi fantje. Kaira je obstala in si izklopila glasbo. »Želite?« je vljudno vprašala. Najvecji je zalajal nanjo: »Kaj te to briga, z nami greš!«
Kairi se je v trenutku posvetilo, da ima Haed prste vmes. V podobni situaciji se je enkrat že znašla in takrat ji je pomagalo. Poskušala je odigrati enak trik. Postala je panicna. Ihtela je. Eden izmed fantov se je postavil za njo, da ne bi mogla zbežati nazaj, dva pa sta se ji približevala od spredaj. Kaira se je zgrudila na tla in fantje so planili v krohot, a ona je bila pripravljena. V roki je stiskala svojo torbo. Cutila in slišala je, kako se ji je eden približal k glavi ter drugi k nogam. Ko sta se oba sklonila, da bi jo prijela z a noge in roke ter jo odnesla, je ona zamahnila s torbo, ki je nekomu pustila veliko buško in z nogo pribila drugemu modrico. Skocila je pokonci in zbežala. Tretji napadalec, ki ni bil poškodovan se je pognal za njo, a je ni dohitel. Kairin kristal se je iz temno zelene spremenil v modro.
Kaira je kot veter priletela skozi vrata Karistine, jih z enim obratom zaklenila in spustila torbo na tla. Srce ji je mocno razbijalo v prsih. Komaj je še stala na nogah. Najprej je preverila alarmno napravo, ki so jo kupili po vlomu in jo vklopila. Odvlekla se je v kuhinjo, da bi si pripravila mocan energetski napitek, ki bi ji nekoliko obnovil energijo. Bila je sama doma, starša sta bila v službi.
***
»Butci! Idioti! Nesposobneži! Kradljivci! Jih bom že našel!« Haed je besnel po svoji pisarni. Precej stvari je že zmetal na tla. Trije, ki bi morali odpeljati Kairo in cetrti, ki jih je cakal v vozilu, so jo pobrisali. Haed je vedel, da to pomeni, da je niso dobili. Njegov nacrt, da bi odkril skrivnost Flurovega projekta Školjka, se mu je vedno bolj oddaljeval. Vedno manj možnosti je imel za uspeh.
»Kako že pravijo,« je zakricala Cini s svoje pisarne, »ce hoceš, da je nekaj storjeno dobro, stori sam.«
***
Napisi na Kairinem vodenem okvirju zona je bil vedno bolj grozljiv. Najprej je pisalo Ce še nimaš naloge za naravoslovje, jo naredi! , nekoliko kasneje se je ta napis spremenil v Ce misliš še na sladoled, se odpravi. Kaira se ni premaknila iz kuhinje, dokler ni pisalo Upam, da si že pripravljen/a na odhod . Iz torbe je stresla zvezke. V njej je pustila le glasbene bije, denarnico, pisala in jopo, ce bi se shladilo, saj je potrebšcine za naravo shranila v šolski omarici. Tokrat ni šla skozi gozd. Šla je po glavni cesti ceprav je bila pot daljša. Vedela je, da je pred vsemi ne bodo napadli. Mirno si je zataknila brezžicne slušalke v ušesi in poslušala glasbo. Morala je hoditi kar hitro, ce ni želela zamuditi. Tocno ob šolskem zvoncu je Kaira stopila v razred. Hodnik za njo je bil prazen. Skoraj nihce ni imel popoldan pouka. Sedla je k Enei. Ta se ji je, prvic odkar sta se spoznali, nasmehnila. »Aleri te je iskal,« ji je povedala, »želel se je prepricati, ce boš res šla z njim.«
»Saj sva se zmenila,« se je zacudila Kaira, »zakaj je po tem prišel spraševat?«
»Ne vem. Rekla sem mu, da si zanesljiva punca in ce nekaj receš to drži. Se motim?«
»Ne, ne motiš se. Kako me lahko tako dobro poznaš po nekaj besedah, ki sva jih spregovorili?«
»Ti si popolno nasprotje Pisie. Ona izcveka vse kar ve, brez da bi se zavedala kdaj. Spomin za obveznosti in dolžnosti pa ima popolnoma rešetast.«
»Morda pa res. In kakšna si ti?«
Enea je želela spremeniti temo pogovora. Ko je videla kako jo Kaira gleda, je zašepetala: »Ne vem, kakšna sem. Jaz naredim, kar vem da je potrebno, skrivnosti pa obdržim zase.«
»Ni vedno dobro, da držiš skrivnosti v sebi, še posebej ce so težke. Vcasih je lažje, da komu kaj poveš.«
Enea je stresla z glavo. »Pisia ti je povedala, da nocem biti zininija in zdaj hoceš odkriti zakaj.«
»Ne! Rada bi bila tvoja prijateljica. Pisia ima Tino, jaz pa …« Kaira je morala utihniti, ker je prišla uciteljica. Težko je gledala Eneo, ki se ni zasmejala, ko je uciteljica povedala šalo na ravnateljev racun, niti ni vstala, da bi videla redek primer rastline, ki je bila na mizici pred tablo. Celo uro je gledala le v svoj zvezek. Bila je zaprta vase in nikomur ni pustila blizu. Tudi ce se njen kristal odzval ob spremembi razpoloženja, so to pocele njene žalostne pepelnate oci. Kairi se je na nek nacin smilila.
Ko bi se naravoslovje že moralo zakljuciti, je uciteljica še kar narekovala nezanimive podatke, a ji ni uspelo dokoncati. Pa ne da bi bili ucenci nemirni, temvec je takoj, ko je zvonec spustil svoj prvi zvok, skozi vrata planil Aleri. Ni se zmenil za uciteljico, ki ga je podila ven. Stopil je do Kaire. »Konec je, gospodicna,« je veselo rekel in kar sam ji je pospravil knjigo ter peresnico s pisali v torbo. Potegnil jo je za roko in jo odvedel proti vratom. Kaira je komaj še uspela pograbiti zvezek v katerega je še pred kratkim pisala. Ko sta bila že na hodniku, se je obrnila in z skomignila uciteljici ceš, fant je pac zaljubljen. Ta je le zamajala z glavo in dokoncala poved, ki jo je še imela v mislih.
Aleri je vedel katera omarica je Kairina. Vse dokler nista prišla do tja, ni spustil njene roke, tudi rekel ni nic. Pocakal je, da je poiskala denarnico ter stlacila torbo v omarico in odšla sta ven. Aleriju se ni nikamor mudilo, Kairi pa tudi ne. »Kam greva?« jo je vprašal.
»Ne vem. Ti bolje poznaš mesto kot jaz.«
»Predlagam kavarno Luna. Zelo dobro vroco cokolado imajo, ampak je kar precej oddaljena od tu.«
»Mene doma ne bodo pogrešali.« Kairi je bili vseeno kako dolgo je ne bo domov. Aleri ji je bil všec. Bil je višji od nje in za en kristal starejši. Nosila sta enako barvo kavbojk, le da je ona imela tesno oprijete in na koncu na zvonc , on pa ne.
»Bova še na prej hodila ob glavni cesti? Jaz bi šel raje ob reki.«
»Seveda!« je vzkliknila. »Ravno sem te želela vprašati, ce je še kaka druga pot.«
Preckala sta cesto in šla skozi park. Aleri je kar naprej pozdravljal mimoidoce. Kairi je bilo neprijetno, ker ni nikogar poznala. Ko sta prišla do reke Cešnjevice, ni bilo vec gnece. Bila sta skoraj sama.
Kaira se je spomnila, da o njem ve samo to, kako mu je ime. »Kje živiš?« ga je vprašala.
»V predmestju, niti ne dalec od tebe.«
Kaira in Aleri sta hodila in klepetala. Spremljalo ju je toplo sonce, šum Cešnjevice in radovedne oci Haedovih znancev. Komaj sta opazila kdaj sta prispela do kavarne. Sedla sta zunaj. Oba sta narocila vroco cokolado s smetano. Ko sta cakala, je Aleri pogledal Kairo. »Si res tiritinka?«
Kairo je vprašanje presenetilo. »Ja. Zakaj sprašuješ?«
Preslišal je njene zadnje besede. »In kakšne barve je tvoj kristal?«
Kaira je pogledala kristal. Bil je svetlo vijolicen s kanckom rdece barve. »Svetlo vijolicen je.«
»Ne povej mi kaj to pomeni, sam se bom spomnil.« Aleri je malo razmislil. »Sprošcena si in zadovoljna. Imam prav?« »Ja, tako nekako je. Kako to, da veš barve?«
»Uf, ko sem imel deset kristalov, sem dobil kazen v šoli naj se naucim vse barve kristalov in njihov pomen. Še zdaj jih znam.« Naredil je premor in bolj pocasi nadaljeval. »Veš kakšne barve bi bil moj kristal?«
Kaira je odkimala.
»Takšna kot bodo zdaj tvoja lica.«
Kaira je cutila kako je zardela. Pogled je uprla v prt na mizi, kot da je skrajno zanimiv, a bil je le temno moder z rumenimi luninimi krajci.
»Kaira,« je dejal previdno, »všec si mi.«
***
V Trilandiji je vladal nemir. Prebivalci so cutili, da je nekaj v zraku kar prej ni bilo. Le najbližji zaupniki pokojnega Grosa Flura so vedeli kaj se dogaja. Voditelj Trilandije je dal k sebi poklicati svojo hcer. Narocil ji je: »Ta Stvar nas bo unicila. Flur je obljubil, da jo bo odnesel, a je žal preminul. Pojdi ti, najdi njegovo dedinjo in jo pripelji.«
Dekle je nekoliko sklonilo glavo v priklon in zapustila veliko dvorano. Ko je prvic sonce zašlo, je zapustila Trilandijo skupaj s svojim najboljšim prijateljem. Ker še nista bila polnoletna, ju je straža Atlana spustila proti Celini, potem pa je slednji pricel uresnicevat nacrt, ki ga je imel v mislih odkar je izvedel za projekt Školjka. Zacel je z unicevanjem angelske tancice, ki je držala vodo nad potopljeno Atlanijo.
***
Nova zaljubljenca domov nista šla peš. Cez mesto sta se peljala z avtobusom. Aleri ji je mimogrede pokazal nekaj znamenitih stavb. On je imel sreco. Skoraj pred njegovo hišo je bila avtobusna postaja, a ni šel domov. Najprej je pospremil Kairo. Ko sta prišla do Karistininih vhodnih vrat, jo je povabil: »Bi šla z mano na sejem. Zadnji dan šole je.«
Kaira je premislila. »Mislim, da ne bom mogla.«
Aleri je bil vidno razocaran.
»In tudi ti ne boš šel. Zadnji dan šole imam rojstni dan.«
Obraz se mu je ponovno zjasnil. »Me vabiš na rojstni dan?«
»Ja. Razen ce se bova skregala zaradi kake neumnosti.« Kaira se je še na hitro poslovila in nato izginila za vrati.
Ko je kot v sanjah prišla v svojo sobo, se je spomnila, da še ni naredila domace naloge. Hitro je preletela, kaj ima za naredit. Oddahnila si je. Bilo je samo nekaj racunov iz matematike.
Kairi se je zdelo, da se luna nenaravno hitro menja. Komaj je bil prvi krajec, že je bil spet mlaj. Prišli so tudi trenutki, ko je morala pred razredom prebrati svoj referat o Atlaniji, ker je uciteljica zvedela kdo je bil njen stric. Ko je brala pred sošolci, se ji ni zatikalo in vse je povedala kot je želela:
»Atlanija je po nastanku druga paralela. Je potopljena. Med našimi domovi in vodo nad nami, je le angelska tancica. Veliko živih nima možnosti priti na njeno drugo stran in zaplavati v nebesni vodi. To možnost imajo le iz Irenjasa priznane ekipe caryja in tisti, ki so tako bogati, da si lahko privošcijo plovbo skoznjo in si tako skrajšati pot, ki bi jo potrebovali, ce bi potovali po kopnem. Od debelosti angelske tancice je odvisno kakšno vreme imamo, ni pa znano kaj jo uravnava.
V Atlaniji je najmanjše števili prebivalcev, glede na druge paralele, ker ima zelo malo kopnega. Na zacetku so vsi živeli v sožitju z naravo, uporabljali so, kar jim je bilo ob rojstvu dano. Potem pa je prišel prelom. Napredovanje pri izumih in predmetih, ki so nam lajšale delo je bilo vedno hitrejše. Stare vede narave so šle v pozabo. Nihce vec se ni zanimal za to, vse prevec so se zgledovali po paraleli Cas, kateri vecinski prebivalci ljudje, so precej drugacni od nas. Zdaj pa vprašam vas, uciteljica, kako je razclenjena Atlanija?«
Uciteljica jo je najprej debelo pogledala, nato pa odgovorila: »Glavna celina kjer živimo mi in še ena manjša na zahodu imenovana Glerem.«
Kaira je prikimala. »Veste za vecinske prebivalce na jugu?«
»Seveda! Zinini!«
»Prav imate, pa vendar ste pozabili na en otok in otocje, ki ne pripadata nobeni od teh dveh celin.«
V razredu je nastala napeta tišina. Nikoli še niso doživeli, da bi ucenec povedal nekaj, kar ucitelji niso vedeli. Kaira je nadaljevala:
»Na zahodu je celina Glerem. Na njej prebivajo amele. Na Celini živijo tri vrste; tiritini na severu in jugozahodu, zinini na jugu in jugovzhodu, v središcu, kjer se trenutno nahajamo, tiritini, nekaj zininov in amele, v ostali notranjosti, vzhodu in zahodu pa živijo amele. Do sem je vsem vse znano. Naprej mi ni potrebno verjeti. Na jugovzhodu do Celine je še nekaj suhih delcev zemlje, to so otoki. Eden je daljši od Glerema, a ožji od Glerenfovega južnega mesta Drfel. Imenuje se Neb, tamkajšnji prebivalci zinini pa mu pravijo tudi Atlanski most življenja. Zakaj, ne vem. Ko se ta dolgi otok konca, lahko v daljavi že vidimo Trilandsko otocje. To je veliko majhni otokov, katerih lega naj bi nekaj pomenila. Na najbolj jugovzhodnem otoku se dviga trdnjava Trilandija, ki je tudi glavno mesto. Z njenega najvišjega stolpa se ob polni luni vidi njen odsev v izviru oceana, ki obdaja vse celine. A izvir ni tak kot ga mi poznamo. Ni kot vrelec iz zemlje, je kot slap, ker tam se angelska tancica konca. Hvala za pozornost.«
Kaira je v popolni tišini sedla. Vsak se je spraševal svoje. Iz neznanega razloga, referata niso komentirali naglas, kot so to poceli ponavadi. Za Kairo so še trije prebrali, kar so napisali in sledil je komentar uciteljice:
»Vsi štirje ste napisali zelo dobro. Vecino kar ste povedali, smo se pogovarjali že pri pouku, le Kaira Flur nas je nekoliko presenetila. Kaira, od kod ti podatki?«
»Iz knjig,« se je zlagala.
»Nisem prepricana, da to piše v knjigah. Pripovedovala si nam nekaj, kar bi lahko imeli za pravljico pred spanjem. Ob tolikih napravah in vseh teh stvareh, bi morala biti ta otocja, ce res obstajajo, že odkrita in javno priznana. Ne ucim te dovolj dolgo, da bi te poznala in vedela, ali si se izmislila ali ne.«
Kaira je skomignila z rameni. »Saj sem rekla, da mi ni treba verjeti, a jaz naši domaci knjižni polici zaupam.«
Zazvonilo je. Koncno je bilo konec tišine. V razredu je završalo in zapodili so se skozi vrata. Kairo pa je ustavila uciteljica: »Tvoja zgodba je verjetna in prepricljiva, a v šoli nem moremo uciti nekaj, kar je vsem neznano. Sklepam, da si to pobrala iz stricevih zapiskov. Imam prav?«
»Ja. In lahko bi napisala še veliko vec, pa se mi je zdelo nesmiselno.«
»Pa si prebrala vse?«
»Sem.«
»Kaira, tvojega strica sem spoštovala, prav tako kot njegovo delo. Poznala sem ga celo osebno. Hodila sem v en razred pred njim in lahko ti povem, da v šoli ni bil med tistimi, ki so pridno cakali na pouk.« Naredila je premor za smeh. »Naenkrat pa je šel na izmenjavo študentov. K nam je prišla neka amela, on pa je šel kdo ve kam. Vrnil se je šele kot odrasel in že zelo poznan raziskovalec. Vsak vecer smo na televiziji zasledili kako besedo o njem, vendar o njegovih odkritjih nismo nikoli izvedeli. No, dovolj sem te zadrževala, kar pojdi.«
Ce se ne bi Kairi mudilo k glasbeni vzgoji, bi z veseljem malo ostala. Zanimalo jo je, kako je njen stric živel, saj se je že pricela pripravljati, da bo izpolnila njegovo željo.
***
Hcer voditelja Trilandcev je bila že pri koncu z mocmi. Upirala se je na prijatelja in pocasi dihala. Nista hodila po glavni cesti, niti si nista privošcila prevoza. Hodila sta ob reki Cešnjan, ko se je že spušcal mrak. Pred sabo sta ugledala luci Cešnjevega dola in ponovno je pricelo rositi. Zadnjih nekaj luninih men je bila zemlja kar naprej mokra kot lase dekleta, ki so ji silile cez oci. Temnejša polt jo je izdajala, da je iz južnih krajev tako kot njen prijatelj. Nosila sta kapuce, da jima ni bilo videti obraza. To je zadostovalo le zvecer, podnevi pa ne, zato sta si, ko sta prispela na Celino, kupila nekaj pudra, da bi si osvetlila barvo kože. Dokler sta ga še imela, sta si lahko narocila taksi, a zdaj jima je že vse spral dež. Imela sta probleme s govorom Atlanšcine, zato sta govorila cim manj, da ju ne bi opazili. Fant jo je govoril bolj šibko, dekle pa ne kaj dosti bolje. Imela sta smešen naglas in slab besedni zaklad. Bala sta se, da bi ju prepoznali. Do takšnih tujcev amele in tiritini niso bili prevec gostoljubni. Prespala sta v najbolj zanikrni gostilni v prvi vasi, na katero sta naletela ob reki. Naslednji dan sta imela namen opraviti kos poti do Metriera in nekje prespati. Vsak dan sproti sta si naredila nacrt, kaj bosta prehodila naslednji dan in kje. V najboljšem primeru, bi bila v Merloeru do polne lune.
***
V šoli je bila popolna zmešnjava. Nekaj ucencev je prineslo radio in zvocnike, da je glasba kar odmevala po šoli in šipe so se tresle. Uciteljice so poskušale umiriti množico, ki je med glavnim odmorom jedilnico spremenilo v plesišce. Med njimi je bila tudi Kaira. Vedela je, da ji kot glavni organizatorki lahko zadnji dan prilepijo kak opomin, pa se za to ni zmenila. S Pisio sta se zabavali kot še nikoli. Zabava se je zavlekla v pouk, kar nikogar ni ganilo s plesišca. Vsi so si privošcili en, neupravicen izostanek, saj konec je potrebno proslaviti.
Bil je enak urnik, kot ga je imela Kaira prvi dan. Popoldansko naravoslovje jim je odpadlo, namesto družbe pa je šla s svojo družbo na sladoled. Z Aleriem sta bila takrat že uradno par, že uciteljico se cvekale: »Veste, da sta Flurova in Willov par? Koncno si je našel dobro punco!« Z njima so bili še Pisia, Krist in Taj, ki sta bila Alerieva najboljša prijatelja ter sicer nekoliko bolj sramežljiva Enea, vendar je tudi nanjo zacetek poletja dobro vplival in se je veselo spogledovala s Tajem. Še prejšnjo lunino meno je bila z njimi tudi Tina, pa se po sporu s Kristom ni vec želela videvati z družbo. Sedli so pred najbližjo slašcicarno. Bila je skoraj prazna, ce pa bi prišli po koncu pouka, se vanjo skoraj ne bi dalo stopiti, kaj šele najti prosto mesto. Ravno ko je prišla natakarica, jih je dež pregnal pod streho. Stopili so v slašcicarno. Bila je nekoliko kicasta, a otrokom je bila všec. Na steni je bil narisan velik metulj, kajti tako se je imenovala slašcicarna – Metuljcek. Vsak si je privošcil tri kepice sladoleda, Kaira in Aleri pa še smetano. Oba sta na stlacila smetano kamor koli je vsaj približno sodila. Pocasi so lizali vsak svoje in klepetali. Aleri je placal še za Kairo, Taj pa za Eneo in Kristu je bilo nekoliko žal, da sta se s Tino sprla. Domov so nekoliko pohiteli, saj se je Kairi mudilo pripraviti vse za zabavo. Pri odcepu k Willovi hiši je Aleri vztrajal, da jo bo pospremil domov, ona pa, da mu ni treba, ker se bosta tako ali tako popoldan ponovno videla in Aleri je res odšel domov, a se kmalu pojavil zraven nje, kot svoja kopija. Kaira se je nasmehnila: »Ti pa res nikoli ne odnehaš!«
»Vsaj domov mi ne bo treba peš.«
»Veš, še nikoli te nisem vprašala, kako to narediš. Sta po tem dva ti?«
»Mislim da. Enostavno se iz svojega telesa pošljem drugam, a moje pravo telo ostane tam.«
»To je pa prirocno.«
»Ja, vcasih. Ampak ce hocem nekam it na ta nacin, sem moral biti tam tudi v resnici. Saj razumeš, kaj želim povedat?«
»Ja, približno. Ampak, kaj pa tvoje pravo telo?«
»Vcasih se je sesedlo in enkrat sem dobil grdo modrico, ker je priletelo v rob stola. Zdaj mi gre že bolje in tudi drugo telo lahko pripravim, da ima vsaj ravnotežje. Pravijo, da najboljši lahko naredijo in obvladajo celo dve tako imenovani kopiji, zraven pa še pravo telo. Jaz poskušam vsaj kopijo in pravega. Precej težko je, ker …« Aleri je opazil, da kar naprej cveka in je utihnil.
Kairo je pograbil smeh. »Tako si bil smešen, govoril si kot navit!«
Narahlo jo je sunil v ramo. »Ne smej se, sama si vprašala.«
Ob vstopu na Karistinino posest, je Kaira prosila Aleria naj odide, ker je na dvorišcu pripravljala presenecenje za rojstni dan in ni želela, da ga vidi. Izpolnil je njeno želo in izginil.
Do Kairine zabave ni bilo vec dolgo. Rose je že prišla k njej. Imeli sta si toliko za povedati, da je Kaira skoraj pozabila na pripravo pijace. Rose se je nekaj casa delala užaljeno, ker ni ona prva izvedela, da ima fanta, pa jo je minilo. Ko se je sonce dotaknilo najvišje stavbe v Merloeru, edinega neboticnika v tem kraju, so na vrata pozvonili Taj, Krist in Aleri. On ji je poklonil veliko bonboniero, zvezek, ki ga je popisal s dogodki, ki sta jih preživela skupaj in dolg poljub. Taj in Krist sta se spogledala ceš, bolje da ju ne cakava in stopila v avlo. Cez ograjo se je sklanjala radovedna Rose. Fanta sta stopila do nje in se predstavila. Hitro so se spoznali in Rose se ni vec pocutila tako tuje. Odpeljala ju je v Kairino sobo, parcek pa so pustili pred vhodnimi vrati. Njiju je zmotil zvonec. Prišla je še Enea in bili so vsi. Kljub temu, da je Kaira Tino povabila, je ni bilo.
V Karistini so bili sami. Gaeliela ji je rekla, da za Olenom odhajata na sejem, ker ve kako si je ona želela biti sama za sedemnajsti rojstni dan. Kairi se je zdelo, da nacrtujeta poroko.
***
Trilandca sta hodila polovico lunine mene dlje, kot sta nacrtovala. Ko sta zvecer prispela v Merloer, nista bila vec pri moci, da bi poiskala Flurovo dedinjo. Zaspala sta kar ob jezeru pod velikim listnatim drevesom. Dekle se je zleknilo na klop, fanta pa kar na tla. Noc je bila topla in jasna. Ni kazalo, da bo deževalo, zato si nista trudila iskati prenocišca kje drugje. Ona je v roki stiskala kljuc do Flurove skrivnosti. Bil je v obliki polžje hišice in imenoval se je Školjka.
***
Ko se je zjutraj Kaira zbudila, je bilo že zelo pozno. Prejšnji dan so gledali zvezde še pozno v noc in od plesa je bila še kar utrujena. Vstala je, da bi pogledala, ce Rose še spi. V sobi kjer naj bi ležala, je ni bilo. Zaslišala je njen glas iz pritlicja. Kar v pižami je stala pred odprtimi vrati in govorila. Kdo je prišel, Kaira ni videla od tam. Stopila je do nje in zagledala dva, od nog do glave ovita v plašc in s kapucami nizko na obrazu. »Ne spustim ju notri, dokler ne povesta kdo sta,« je povedala Rose, »mislila sem ju že nagnati, a po glasu sodec sta zelo utrujena in nista od tukaj.«
Kaira je pokimala. »Snemita kapuce, pa lahko vstopita.«
»Ne smem,« sta odgovorila enoglasno.
»Potem pa nic.« Želela je zapreti varat, pa jih je eden obiskovalcev zadržal. »Iz Trilandija sva,« je zašepetal.
Kaira ni vedela kaj naj rece. Odprla je vrata, ju spustila notri in zaklenila. Rose se ni strinjala, pa je Kaira ni poslušala. Ko sta bila tujca prepricana, da je varno, sta si koncno odkrila obraz. On je imel rjave oci in lase, ona crne oci in lase, ki so bile spletene v drobne kitke. Oba sta imela rjavkasto obarvano polt.
»Kdo sta?« je šepnila Kaira, kot bi jo bilo necesa strah.
Dekle je stopilo naprej. »Hci voditelja Trilandija. Prišla pote, da nam odneseš Trilandska skrinjica.«
»Trenutek! Ti hoceš, da grem v Trilandijo in najdem Trilandsko skrinjico, za katero niti ne vem kaj je?«
»Da.«
»In misliš, da me bodo kar tako spustili nekam, kar obstaja le v stricevih zapiskih?«
»Da.«
»Kako dalec je?«
»Ni važen pot, važen je cilj.«
»Kakšen pa je cilj?«
»Vreden truda.«
Kaira je globoko vdihnila in si pomela oci. Ni bila še popolnoma zbujena, komaj je vedela ali sanja, ali ne. Rose jo je potegnila za rokov in ji zašepetala na uho: »Jaz jima ne bi zaupala.«
»Ce vesta za Trilandijo, to pomeni, da nista prišla kar tako,« ji je odgovorila in povabila tujca, k zajtrku. Bila sta navdušena nad ponudbo in z veseljem sta jo sprejela. Slekla sta plašce. Pod njima sta imela pulover in široke hlace ter nahrbtnik. Fant je iz njega potegnil zemljevid in z prijateljico sta se pogovarjala nekaj, kar Kaira in Rose nista mogli slišati, pa tudi ce bi, ne bi razumeli.
Po zajtrku sta se Kaira in Rose preobleki. Zunaj je bilo soparno. Vreme se je nenavadno hitro spreminjalo. Kaira je tujcema pokazala prosto sobo in kopalnico. Ceprav nista veliko govorila, jima je na obrazu pisalo, kako sta ji hvaležna. Potem ju dolgo nista vec videli. Zaspala sta kot ubita.
Kaira ju ni želela pustiti sama v Karistini, zato z Rose nista mogli it na kosilo v mesto. Sami sta si pripravili juho iz vrecke in ocvrt krompircek. Posode se jima ni ljubilo pomivati. Sedeli sta v Kairini sobi in klepetali. Rose jo je spraševala glede Trilandije in Trilandske skrinjice. Kaira o njej ni vedela veliko, pa tudi tisto kar je, ji ni povedala. Le bolj na grobo ji je razložila, kaj je našla v stricevih zapiskih. Ceprav sta bili najboljši prijateljici, sta se, med tem ko se nista videli, nekoliko odtujili. Rose je skoraj kap, ko ji je Kaira povedala, da ima za sošolce amele in da je to tudi njen fant. Zdelo se ji je, da nista vec to, kar sta bili. Kairi je odkrito povedala, da se je prejšnji vecer zabavala, a da ne namerava vec dolgo ostati pri njej in da jo bodo prišli iskat, takoj ko starša zakljucita z delom. Kaira ji tega ni branila, še posebej, ker sta bila v hiši tujca, ki sta vedela, da jo je stric prosil naj najde Trilandsko skrinjico. Ceprav ni vedela natancno kje je Trilandija, se je na pol že odlocila, da gre z njima.
***
»Izvedela sem, da sta v Karistini dva tujca. Sta naša?«
Haed je dvignil pogled od casopisa. »Jaz nisem nikogar poslal tja. Veš kdo sta?«
»Ne. A pocakaj trenutek, poklicala bom vodja opazovalcev.« Cini je vtipkala številko v mobitel in kmalu se je na vratih prikazal mocan mož. »Kakšno je stanje v Karistini glede tujcev?« ga je vprašala.
»Za zdaj vem samo to, da sta tam že nekaj dni. Nikoli ne hodita ven, niti na dvorišce ne. Vcasih se kateri od teh dveh pokaže ob oknu, a ne za dolgo. Tudi Kaire ni vec veliko na spregled. Vcasih zvecer še dolgo gori luc v knjižnici in njeni sobi. Starša kot ponavadi hodita na delo, gospod se vraca malo kasneje domov kot prej, gospa pa kot vedno. Vsak dan pa hodi na obisk neko dekle. Je približno Kairine starosti, mislimo, da je sošolka, ima rjave lase nekje do ramen z rdecimi prameni, stanuje pa v severnem delu mesta.«
»Hvala, lahko se vrneš na delo,« ga je odslovila Cini.
Haed je bil zamišljen. »Dekleta Kairine starosti, naj bi kar naprej hodila ven. Imam prav?« Ni pocakal, da bi mu sodelavka odgovorila, kar sam je nadaljeval. »Torej kaj neki jo zadržuje notri? Misliš, da že ve kje je Trilandska skrinjica?«
»Ne vem, najbolje bo, da preverimo.«
»Kako le?! Naj stopim do nje in ji recem, naj mi vse izda?! Mala ni tako neumna, kot sem mislil.«
»Ravno to je tisto! Kaira ni neumna! Grem stavit, da ve kdo je sodeloval pri vlomu in poskusu ugrabitve. Ob prvi priložnosti te bo spravila na sodišce, razen ce ji daš dober razlog, da te ne.«
»In kaj naj bi bil ta razlog?«
»Povej ji, da si vse to storil, ker si želel do stricevih podatkov in da ti je zdaj iskreno žal. Ker bo Kaira prepricana, da lažeš te bo verjetno napodila in ti mimogrede kaj izdala. Preden se bo zavedala, kaj ti je povedala, bo že prepozno. Torej, kaj še cakaš, njeno zaupanje si tako ali tako že izgubil.«
Haed se je nekoliko obotavljal, nato pa se vendarle odpravil proti Merloeru. Na poti tja se je peljal mimo tistega dekleta, ki jo je opisoval vodja opazovalcev. »Najbolje bo, da pohitim,« si se zamrmral, »ne potrebujem pric, da sem bil res v Karistini.«
Ko je pritisnil na zvonec, se mu je tresla roka. Bil je vznemirjen, ker ni vedel, kako bo Kaira reagirala. A vrat ni prišla odpret ona. Bila je obiskovalka iz Trilandije. Kaira ji je napudrala kožo tako, da je bila ravno taka kot vsa dekleta v Merloeru. Kitke ji je spela na tilniku, da niso prevec izstopale. »Želite?« je vljudno vprašala.
»Rad bi se pogovoril z lastnico Karistine.«
»Trenutno je ni doma.«
»Kako to, da je ni?!« Haed je bil vidno presenecen. Opazovalci so mu povedali, da nihce ni zapustil hiše pred njegovim prihodom.
»Ji kaj narocim?«
»Ne, hvala. Bom pa prišel malo kasneje. Nasvidenje.«
Takoj ko je zaprla vrata, se je iz kuhinje prikazala Kaira. »Mêndi, odlicna si bila!
»Hvala. Kje je Ien?«
»V kuhinji poka od smeha,« se je zarežala Kaira.
Mêndi je stopila do svojega prijatelja. »Kaj je smešen?«
Ien se je komaj pomiril. »Ti si smešena! Govorila kot, da si s Celine!«
Trilandcanka ga je za šalo brcnila v koleno. »Kaira me uci, ti pa si len! Ne rece se, govorila kot , ampak govorila si kot .«
»Tudi ti si rekla, kaj je smešen , namesto kaj je smešno ,« se je vmešala Kaira, »in ženska oblika za smešno ni smešena, ampak smešna. Ne doda se vedno samo a na koncu.«
Ien je hotel ugovarjati, vendar mu ni najbolje uspelo. Govoril tako smešno, da se Kaira ni mogla zadržati. Ko jima je povedala, kaj je pravzaprav rekel, so se vsi trije valjali po tleh od smeha. Nato pa se je Mêndi nenadoma zresnila. Obrnila se je proti svojemu prijatelju. Prvic odkar sta bila v Karistini, je pred Kairo spregovorila v svojem materinem jeziku Trilandšcini: »Ien, kjas di ifoai.«
Kaira jo je debelo pogledala, Ien pa še bolj. Tako je bil zmeden, da ji je odgovoril v Atlanšcini: »Ni tukaj.«
»Kaiz letron Atlaninš? Tei mitero grigan!«
»Pa fie i Kaira!«
»Pam. Jat vion revren minto setivin! Daiz!«
Ien je trznil in stekel iz kuhinje po stopnicah navzgor. Kaira je bila brez besed. Sicer je vedela, da onadva govorita drug jezik, a pred njo sta se vedno trudila z Atlanšcino. Mêndi se je delala, kot da nic ni bilo in se ji smehljala.
»Mêndi! Semet iots! Vie revist atred!«
»Grina vion!« je zakricala Mêndi in se pognala Ienu nasproti. Kaira ji je sledila. Našla ju je v prvem nadstropju s tesno staknjenimi glavami in šepetala sta. Približala se jima je. »Je kaj narobe?«
Trilandcana sta se spogledala. »Da, cimprej moramo oditi. Starša morata pustiti.«
»Kaj pa naj jima recem?«
Mêndi je skomignila. »Najbolje da resnico. Vsaj materi.«
»Prav. Takoj ko pride domov, ji bom povedala.«
Kaira je že nestrpno cakala svojo mami. Pripravila si je govor, kako ji bo vse razložila. Ko je pri vratih pozvonilo, je skocila s terale in zaradi divjanja po stopnicah skoraj padla. A pred vrati je bila le Enea, ki je takoj opazila, da s Kairo ni vse v redu.
»Kaj je narobe?«
»Zaenkrat še nic,« je zagodrnjala Kaira.
»Kaj pa naj bi bilo?«
»Odhajam.«
»Kam?!«
»V deželo, ki uradno ne obstaja.«
»Misliš tisto Trilandsko otocje?«
Kaira je prikimala.
»Kako to, da si se tako hitro premislila?«
»Vstopi pa ti bom povedala.«
Tiho sta odšli v veliko jedilnico, kjer sta sedli na terale in Kaira ji je povedala vse o tem, kako sta se Mêndi in Ien pogovarjala v Trilandšcini in da ju je nekaj razburilo.
Ravno ko je koncala, je vstopil Ien in pomahal Mêndi, ki se je nagibala cez ograjo prvega nadstropja. Ni mu pomahala nazaj, kajti brala je pozlaceno tablo v jedilnici nad vrati.
»Daj, povej nekaj v Trilandšcini,« je prosila Enea Iena.
»Fie i di siard menoris.«
Mêndi je planila v smeh.
»Kaj si rekel?!« je vzkliknila Enea.
»Bolje, da ne veš,« je med smehom komaj izdavila Mêndi.
»No, prav, pa povej nekaj, kar mi boš lahko tudi prevedel.«
»Jat et doxin ditila inuzel. Pomeni pa star sem dvanajst kristalov .«
Enea je bila navdušena. »Všec mi je trilandšcina. Povej mi še kaj!«
Ien je zavzdihnil. »Ne vem vec.«
»No, prav. Me boš pa še kaj naucil, ko boš pri volji. Prav?«
»Ne vem. Mi šli.«
Enea se je zahihitala. »Trilandšcino obvladaš, atlanšcino pa ne ravno.«
»Hej, Enea, veš kaj je enea v Trilandiji?« je pogovor nadaljevala Mêndi. »To je številka.«
»Vem. Številka devet je.«
Ko je Mêndi to slišala, je skoraj padla cez ograjo. Tudi Ien je bil presenecen. »Kako veš?«
»Preprosto, trilandšcino se hitro nauciš.«
»Hoceš reci, da ti znaš trilandsko?!« je vprašala Kaira.
Enea je ponosno dvignila glavo. »Razkrila vam bom mojo skrivnost. Zaupam vam, da ne boste vse izblebetali.«
»Pocakaj, da pridem dol!« Mêndi se je pognala proti jedilnici. Ko je prišla, je Enea nadaljevala: »Vidva,« pomignila je proti Mêndi in Ienu, »vesta, da so zinini mešanica tiritinov in amel, mislim reci, njihovi daljni predniki so bili ti. V zgodovino vrste se ne bom spušcala. Torej, moja babica je zinin in njen mož je bil amela. Moja mati je zininia, oce pa tiritin. Ker so od rojstvu sklepali, da sem verjetno tudi jaz zinin zaradi materinih prednikov, smo živeli pri babici na jugu. Ona mi je izbrala ime Enea, ker naj bi bila že deveta, ki je po svoji babici podedovala vrsto in tudi ona me je ucila trilandšcine. Nikoli mi ni povedala od kje izvira ta jezik, kako ga zna in kdo ga uporablja. Vedno ko sem jo vprašala, je rekla da moram vedeti od kje sem dobila ime. Ko smo se preselili v Merloer, sem nekoliko pozabila, zdaj pa sta mi vidva osvežila spomin.«
Ien je privzdignil obrvi. »Ne vem, ce ti popolnoma verjamem.«
Enea ga je grdo pogledala. »Fie et ni étaen, tivila li zatos evar tebiti!«
Mêndi je ponovno planila v smeh, Iena in Kairo pa je zadel šok. Iena, ker je vedel kaj mu je rekla, Kairo pa, ker tega od Enee ni pricakovala. »Kaj si mu rekla?« jo je zanimalo.
»Saj ni važno,« je pohitel Ien.
Enea ga je preslišala. »Rekla sem mu, da je grozno važen in nerazgledan gospod Pametni.«
»Ali potem tudi veš, kaj ti je on rekel v prvo?«
»Vem le, da je bila to ena njihova kletvica, a teh me babica ni ucila.«
Takrat je v kljucavnici zaškrtal kljuc. Kaira je skocila pokonci. »Hitro! Vsi se skrijte v knjižnico!« Takoj so jo ubogali. Kaira je pocakala mami v jedilnici.
»Kaj pocneš tukaj?« se je zacudila Gaeliela.
»Tebe cakam.«
»Res? Zakaj?«
»Rada bi te prosila, da mi dovolita, da grem na izlet po Atlaniji.«
Gaeliela jo je sumljivo pogledala. »Kam pa misliš it?«
»S prijatelji bi šli malo proti jugu in na obisk k Eneini babici.«
»Ne vem. Preutrujena sem, da bi o tem zdaj razmišljala. Pogovorili se bomo, ko bomo vsi trije pri volji.«
»Prav!« Kaira je bila zadovoljna. Vedela je, da ce mami takoj ne dovoli, ima potovanje že skoraj zagotovljeno.
***
»Gospod, s Celine je prišlo sporocilo, da je vaša hci prispela v Merloer.«
Voditelj Trilandije je zavzdihnil, kot da svojega svetovalca ne bi slišal: »Naložil sem ji vec, kot sem nameraval.«
»Verjemite, znašla se bo.«
Voditelj je udaril s pestjo po kolenu. »Kako le? Voda sega vedno više, ocean je vedno bolj globok in Atlan tanjša angelsko tancico ter vsak dan ima strašnejše nacrte. Pustiva to za kdaj drugic. Torej, zakaj si prišel?«
»Da vam povem, da je Mêndi živa.«
»Samo zato?«
Modrec je okleval. »Pravzaprav ne. Prišel sem zaradi Atlana. Vceraj ponoci, je na vrata Trilanda potrkal njegov služabnik.«
»In kaj je rekel?« Voditelj je bil razburjen.
»Da je našel vir casa.«
»Razloži mi.«
»Cas obstaja, ali ne. Pri nas ne obstaja. A za razvoj paralele je bil potreben. Na zacetku so ljudje, ravno tako kot v Casu, umirali zaradi casa. Potem pa se je pocasi je izgubljal. Vsak rod je živel dlje, dokler nismo dosegli meje brezcasja. Takrat je popolnoma izginil. Ce je res, kar je pravil Atlanov služabnik, smo v velikih težavah, kajti lahko nas popelje nazaj, tja kjer je cas še obstajal.«
»In posledica tega?«
»Posledica? Ne vem natancno. Zaenkrat vem le to, da tudi ce se znajdemo nazaj v casu, bomo prebivalci ostali enaki, naša zavest in misli enake, spremenilo se bo le okolje, doba in razvitost glede izumov ter napredkov. Kar pomeni, da danes lahko plujemo nad angelsko tancico, jutri pa se bomo greli v votlinah ob ognju. Ce mi dovolite, bi poiskal vsaj približen datum meje brezcasja. Tako bomo vedeli, v katero stopnjo razvitosti nas bi popeljal.«
»Imamo kakšno možnost, da se rešimo?« Voditelj je poskušal skriti pretresenost.
»Ja, ce Atlan ne bo odlocen storiti tega, drugace pa ne moremo storiti nicesar.«
»Se voditelji Celine tega zavedajo?«
»Njihovo znanje je premajhno, niti za nas ne vedo. Ce bo Atlan uporabil vir casa, jim vsem grozi smrt, ker z naravnimi darovi ne znajo preživeti, niti se ne zavedajo, da jih imajo. Vse usmerjajo v tehnologijo mi pa v naravno energijo. Oni koristijo parilizontopir ali na kratko zon, mi Angela. Oni imajo motor, mi vesla. Razumete razliko?«
Voditelj se je pogladil po bradi. »Hvala, Vikael, lahko greš. Izbrskaj še, kar lahko.«
Modrec je sklonil glavo v priklon, kot je bila pri njih navada in odšel v najvecjo Trilandsko knjižnico.
NASLEDNJE POGLEVJE ...
Home | Nezaželena dediščina | Sončev obrat | Merloer | Pomen trenutka
Avtorica besedila: Maša C. ~ masa-amy@hotmail.com
Masa C. ©2004